Kamenčki na poti življenja

Pesmi, ki sem jih nosila v sebi, so kot obliž za rano, zato jih zdaj, ko mi pridejo na pamet, zapišem. Zavedam se, da niso biseri, je zapisala o svojih pesmih Marija Kern iz Zgornjega Brnika.

»So moja terapija in vez z energijo, ki zagotovo obstaja nekje, ko ob smrti zapusti telo. Moje pesmi niso biseri, so le kot skromni kamenčki na poti življenja in hvaležna sem vsem, ki jim prisluhnejo,« je še povedala o svojih pesmih 60-letna Marija Kern iz Zgornjega Brnika, kjer živi v hiši na začetku vasi skupaj z možem Alfonzom, rojenim v Cerkljah, in z družino hčerke Vesne, poročene Kuhar, ki nadaljuje družinsko tradicijo izdelovanja copat. Precej parov so jih že podarili v dobrodelne namene. O Mariji Kern pišemo zato, ker je Gorenjski glas izdal skromno knjižico njenih pesmi. Povedala nam je, da piše, in pokazala nekaj pesmi. Zelo hitro smo bili dogovorjeni za izdajo knjižice. Izbrala je naslov Kamenčki na poti. Sama ima neizmerno rada poljske poti in s kamni posute ceste, naravo. Pogosto sanja in razmišlja. Prava pesniška duša je. V enem od verzov se sprašuje: »Kdaj prišla je pesem v moje srce? Se je morda z njim že rodila, v skritem kotičku čakala nekje, da misel bi dobila krila.« Po 10. juliju 1998, ko je v prometni nesreči umrl 21-letni sin Damir, so dobile pesmi še drug pomen. So tolažba in spodbuda, pa tudi olajšanje. »Ko je duša polna bolečin, kar sama se čez rob razlije, včasih v solze, včasih v rime,« je Marija zapisala v enem od takšnih trenutkov. Nesreča temeljito obrne življenje in spremeni način razmišljanja. Nenadoma postanejo pomembne čisto druge vrednote, drugačen način razmišljanja.

Marija je bila rojena pri Stenovčevih v Mavčičah na Sorškem polju. »Blizu se je rodil Simon Jenko, pesnik Sorškega polja, ki je tudi moj pesnik. Morda je tudi zaradi vpliva Sorškega polja moja pesniška žilica bolj izrazita,« je povedala Marija Kern. Že v otroštvu je rada pisala. Sosedi, ki je v nesreči izgubila sina, je v tolažbo napisala pesem. Kasneje je sama doživljala enako usodo. V šoli je za različne priložnosti napisala kakšen verz pa tudi kasneje, ko je odrasla. Vendar tega ni počela načrtno. Njene pesmi so bile neurejene, raztresene po različnih lističih in zvezkih. Sedaj so natisnjene v knjigi. Nekatere so nove in pojejo o naravi, o reki Savi, s katero je povezana Marijina mladost, in o dogodkih zadnjih let v vaseh pod Krvavcem. Gorenjskemu glasu je hvaležna za presenetljivo hitro izdajo njenih pesmi. Eni od njih je dala naslov Pesmi iz srca, začenja pa jo z verzom: »Če v srcu pesmi ni, se v ustih ne rodi, če pa v srcu pesmi so, prej ko slej na dan privro.« Ob 60-letnici Gorenjskega glasa pa je zapisala: »Že v ranem otroštvu za nas bil koristen je Gorenjski glas, brati sicer nismo znali, pa smo z njim ritke brisali. Že zdavnaj znebili smo se tistih manir, za potrebo imamo v rolcah papir. A še vedno razveseljuje nas vsak torek in petek Gorenjski glas.«

V drobni knjižici Marije Kern je skritih veliko resnic, doživetij, veselja in želja, pa tudi solza.