Moja žena je hladna kot led in mi ne da (14)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 12. februar 2011 / 06:00

»Nič nisem rekla, bilo je že prepozno, v meni je vse gorelo in želelo.

Z jezikom je švigal vedno više in vedno bolj vztrajno.

Vmes je poravnaval blazine, da sem imela občutek, da vse, kar počne, dela zato, da bo meni dobro.

Od tega, kar se je dogajalo v naslednjih nekaj urah, ne vem dosti. Prepričana sem, da me je omamil in se potem nad menoj izživljal. Pa ne na surov način, da ne boste mislili. Naredil je vse, da sem se tega, kar je počel, hudičevo dobro zapomnila, kako drugače bi si lahko razlagala, da sem se k njemu vračala vsak dan, če me je le poklical. Postala sem odvisna od čaja, njegovih nežnosti in od užitkov, ki mi jih je nudil …«

Lucija še nikoli ni bila tako sama kot na velikonočni ponedeljek 2010. Vsi so bili nekje, v krogu družine ali prijateljev. Nikogar ni želela klicati, ni želela slišati, da bi se ji v obraz lagali, kako nimajo časa zanjo. Ko je počilo doma, se je hčerka postavila na Borutovo stran. Prav hinavsko jo je objel in zaščitniško stisnil k sebi, da bi Lucija ja videla, kako je nezaželena. Nikoli ne bo pozabila ta male, stala je na stopnišču, v roki je držala potovalko in jo molila proti njej.

»Vzemi in nikoli več se ne vračaj!« ji je rekla, se obrnila in se vrnila nazaj v dnevno sobo. V tistem trenutku je bilo Luciji pravzaprav vseeno, kaj se dogaja. Pred očmi je imela Tonija, njuno ljubezen in nepozabne trenutke, ki jih je dan za dnem preživljala v njegovi bližini. Tolažila se je, da se bosta hčerka in Borut premislila, da bo že kako. Pravzaprav je bilo vse, kar se je zgodilo med njo in njima, podobno nočni mori. (Prej ali slej si bo to morala priznati.)

V enem samem tednu je zaradi moškega, ki ga je komaj poznala, pokopala vse, kar je pred tem zgradila.

»Bilo je enkrat konec novembra, prvič, kar sva se s Tonijem poznala, me je k sebi povabil v popoldanskem času. Tega sem bila zelo vesela, če sem iskrena, porabila sem že celotno zalogo izgovorov, s katerimi sem jim v službi metala pesek v oči, ko sem nenapovedano odhajala k zdravniku, na govorilne ure v šolo in podobne neumnosti. Prisegla bi, da so bili že vsi sumničavi, za hrbtom so me verjetno opravljali, a kaj, ko se nisem in nisem mogla odpovedati sladkostim, s katerimi me je razvajal Toni. Na veliko presenečenje vseh, ki so me poznali, sem vnovič začela tudi kaditi. Cigareta, ki se je po dvajsetih letih znašla med mojimi prsti, je bila tudi zame šok. Z njo sem lažje preganjala čas do naslednjega snidenja z mojim dragim.

Prva misel zjutraj, ko sem se še zbujala zraven Boruta, je bila namenjena Toniju. Njegovim rokam, ustnicam, pritajenemu nasmehu in božajočih dotikih, s katerimi me je spravljal ob pamet.

Zasvojil me je s prebujenostjo.

Vse, kar sem pred njim vedela o seksu, je bilo povezano (logično) z Borutom. On je bil moj prvi in edini moški. Če je šel zvečer ven s prijatelji, sem vedela, da tako mora biti. Če je bil slučajno slabe volje, sem to sprejemala, katera ženska pa ne?! Navsezadnje so podobno kot jaz živele vse moje prijateljice. Vse po vrsti so se tudi pritoževale in tarnale. Vse so bile enako željne nežnosti in živahnih igric. Vse smo se, kadar smo šle na borovničevec, podobno šalile na račun moških, ki so samo čvekali, v resnici pa jim je bilo do spolnosti toliko kot za lanski sneg. Pri štiriinštiridesetih letih sem bila na višku moči, imela sem polno energije, pogosto sem sanjarila o popolni predaji kateremukoli moškemu, samo da bi bil. A o teh sanjah nisem nikoli govorila na glas, ker mi je bilo nerodno. Poniževalno. Odvratno. Sanje pa so se sprevrgle v otipljivo resničnost tisti trenutek, ko se me je Toni prvič dotaknil. Čeprav je danes drugače, kot sem si predstavljala, da bo, bi šla še enkrat po isti poti. Si sploh lahko predstavljate, kako je doživeti orgazem petkrat, desetkrat zapored? Seveda si ne.

Ne poznam nobenega drugega moškega, ki bi se za katerokoli žensko potrudil na tak način.

Glede na to, da se bo verjetno oglasila še kakšna, ki je imela s Tonijem podobno izkušnjo, naj povem, da pravega spolnega akta v bistvu sploh nisva imela.

Nenehno mi je govoril, da je zato še čas, verjela sem mu, ker sem mislila, da je pač tisto, kar je počel z menoj, le predigra. Nepozabna predigra, ki je name delovala kot heroin.

Še danes, ko je praktično že vsega konec, me sladkostrastno zaščemi in iz spomina poletijo dotiki in poljubi, ki jih je trosil po meni vse dotlej, dokler nisem morala oditi domov.

Nekaj časa bo še minilo, da bom sploh lahko dovolila kakšnemu drugemu moškemu, da se me bo dotaknil. Vsi, ki so se v zadnjem času javljali na moj oglas na internetu, so odpadli že po prvem stavku. V primerjavi s Tonijem so bili kot mrtve žabe.

Imela sem srečo, (hvala recesija!), da sem našla garsonjero, in to opremljeno in ne predrago.

Vstanem, ko se mi zahoče, jem, kadar sem lačna, spim, berem, gledam televizijo, grem na sprehod ob Ljubljanici. Še zmeraj nekako upam, da se bo Toni premislil in se vrnil k meni. Pravzaprav bi morala reči tudi k meni.

Če ne bi Althea odkrila njegovega varanja, če naju ne bi zasačila Marija, kdo ve, mogoče bi se še danes sestajala. Mogoče, če bi lahko razmišljala malo bolj trezno, kot razmišljam, bi bila ta trenutek lepo doma in z Borutom in hčerko bi sedeli za mizo in jedli šunko.

Borutu se ne bi podrl svet, ne bi padel na kolena in me v solzah prosil, naj ostanem. Hčerka mi ne bi rekla, da sem pokvarjena prasica in največja pička, kar jih pozna.

Ne bi imela razloga, da bi pljunila vame in me ozmerjala kot garjavega psa. Vse bi bilo drugače, če bi bil Toni malo manj pogolten na ženske. Če bi bil zadovoljen z eno in ne, da jih je ves čas moral imeti vsaj dve ali tri hkrati.

In če jaz ne bi bila … kaj naj rečem … brezglava trapa v pravem pomenu besede, ker sem pač raje odšla od moža, kot pa da bi ga po vsem tem, kar sem doživela, še prenašala ob sebi. Včeraj sem napisala pismo Košičkovi, ki ima (je imela?) svoj kotiček v prilogi Ona. Zanima me, kaj mi bo svetovala. Mogoče pa začnem pisati spomine. V zadnjih štirih mesecih sem doživela več kot prej celo življenje. Ajd, grem malo ven. To, da sem sama med štirimi stenami, mi ne diši preveč,« je še dodala Lucija.

(se nadaljuje)