Egiptovska preizkušnja

To, kar se dogaja na ulicah egiptovskih mest ter v očem in medijem prikritem ozadju, je že tretji teden v središču svetovne pozornosti. Kdo in kakšni so pravzaprav ljudje, ki demonstrirajo? Ko pri nas slišimo za Egipt in Egipčane, najprej pomislimo na tisti stari Egipt, na faraone in piramide, pa na vezi, ki sta jih s to starodavno in veliko deželo ob Nilu spletli judovstvo in krščanstvo. Na Mojzesovo izvoljeno ljudstvo v egiptovskem suženjstvu in eksodus iz njega ter na beg svete družine iz Betlehema v Egipt. Pa mogoče še na nekatere novejše reči in vezi, na aleksandrinke, ki so hodile v Egipt dojit za denar, na Naserja in Tita, na krute poraze egiptovske vojske v vojnah z izraelsko v letih 1967 in 1973. Ne nazadnje so nekakšna sodobna vez tudi številni turisti, ki romajo na prizorišča staroegipčanske veličine in v letovišča ob Rdečem morju … Kaj bi nam bilo ob vsem tem lahko še skupnega, nekdanjim in sedanjim Egipčanom, nekdanjim in sedanjim kristjanom in Evropejcem?

Ena od možnih povezav se nam je razkrila na zadnji Glasovi preji s Spomenko in Tinetom Hribarjem. V opusu vodilnega slovenskega filozofa ima posebno mesto sklicevanje na »pravrednote« človeštva: zlato pravilo, svetost življenja, posvečenost mrtvih in dostojanstvo človeka. Te so najmanjši skupni imenovalec svetovnega etosa, skupne vsem civilizacijam, religijam in kulturam. Zlato pravilo so poznali že stari Egipčani: »Ne stori drugemu tega, česar ne želiš, da bi drugi storil tebi.« Jezus, ki se je moral kot otrok pred smrtno grožnjo zateči v Egipt, ga je pozneje izrazil z drugimi besedami: "Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe." Svetost življenja je najbolj jedrnato povzeta v peti božji zapovedi: Ne ubijaj! Kar pa Mojzesa, ki jo je prinesel z gore, ni odvrnilo od tega, da je ukazal takoj po sestopu z gore pobiti tri tisoč svojih rojakov (kar je bilo v maloštevilnem ljudstvu skoraj genocidno), ki so v njegovi odsotnosti častili zlato tele. Prinesel je prepoved ubijanja in jo prvi sam prekršil. Posvečenost mrtvih je res »pravrednota«; nedavne znanstvene raziskave so pokazale, da so neandertalci že pred sto tisoč leti obredno pokopavali svoje mrtve. Kar z drugimi besedami pomeni, da so bili etično na višji ravni kot tisti, ki so leta 1945 svoje žrtve pobili in prikrili v razne jame in jarke, brez pokopa in brez pomnika. To je res hudodelstvo proti človečnosti, ki ne zastara. Ena najvišjih oblik izkazovanja posvečenosti mrtvih so gotovo egiptovske piramide in v njih skrite grobnice. A te so bile namenjene le tistim, ki so bili v tedanji hierarhiji postavljeni najvišje. V teh dneh in tednih pa lahko s posredovanjem medijev opazujemo, kako se Egipčani današnjih dni zavzemajo za svoje elementarno človeško dostojanstvo. Med protestniki so gotovo tudi lumpenproletarci, kriminalci in provokatorji iz vrst tajnih agentov, a pri večini ljudi je očitno prav to: da hočejo v prihodnje živeti človeka dostojno življenje, da jim je dovolj ponižnega služenja enemu največjih diktatorjev in njegovi kamarili.

Skratka: (pra)vrednote svetovnega etosa, ki so jih poznali že stari Egipčani, so prav v teh dneh na preizkušnji med Egipčani našega časa. Bosta diktator in vojska spoštovala njihova življenja? Jim bo dopuščeno več človeškega dostojanstva? Mubarak bo slej ko prej na svoji koži doživel zlato pravilo. Ker je s svojimi državljani počel, česar ne bi smel, bo zdaj sam deležen zle usode? Tako bi bilo po pravici. Bo tudi res?