Več previdnosti

Med vožnjo v zimskih razmerah mora biti stopnja previdnosti pri voznikih še višja kot sicer, saj je težko predvideti, kako se bo avtomobil obnašal na primer ob naglem zaviranju.

Zato se je treba že takoj odreči preveč sunkovitim reakcijam. Speljevanje na zasneženem vozišču naj bo manj silovito, da se pogonska kolesa ne bodo predolgo vrtela v prazno, kakor hitro je mogoče prestavimo v višjo prestavo, da bo motor imel več navora in manj moči. Vožnjo v vzpone začnemo z nekaj zaleta, saj bo z višjo hitrostjo manj potrebe po prestavljanju navzdol in manj možnosti, da bodo pogonska kolesa začela zdrsavati. Zato si je treba pustiti nekaj več varnostne razdalje, kar naj velja tudi sicer. Zavorne poti se namreč na zasneženi in poledeneli cesti občutno podaljšajo in če avtomobil začne drseti, ga skušamo ustaviti z več kratkimi in ne pregrobimi pritiski na stopalko zavore. Spust po klancu začnemo v nižji prestavi in prepustimo zaviranje motorju. Pri novejših avtomobilih, opremljenih s protiblokirnim zavornim sistemom, se med njegovim delovanjem sliši nekakšno grčanje, vsekakor pa je med zaviranjem treba volanski obroč krepkeje poprijeti, da med drsenjem avtomobila ne bi zaneslo. Če se nam kljub previdnosti zgodi, da avtomobil obtiči v snegu, ga ne skušajmo izvleči s krepkim pritiskom na plin; bolje je, če ga zagugamo tako, da poskusimo najprej naprej, nato z vzvratno prestavo nazaj; pogonski kolesi si bosta tako naredili nekaj prostora in morda premagali snežno oviro. Previdnost je potrebna tudi pri menjavi voznega pasu, še zlasti, če je med kolesnicami navožen sneg; s previsoko hitrostjo in preveč sunkovitimi gibi z volanom je veliko možnosti, da bo vozilo končalo ob cesti.