Šundar na Žirovskem

Klevete so netile prepire, razdirale zakone, podžigale strasti in spreminjale človekovo usodo.

»Hudič je, ko te začnejo nositi po zobeh,« je bila misel, ki sem jo v minulih mesecih velikokrat slišala. Očitno so se z opravljanjem srečevali že naši predniki in zdi se, da pred to boleznijo nismo varni niti dandanašnji. Klevete so netile prepire, razdirale zakone, podžigale strasti in spreminjale človekovo usodo. Zaradi klevet so postale nekatere hiše ožigosane še do današnjih dni. Resnici na ljubo je treba povedati, da se s takšno dejavnostjo niso ukvarjale samo ženske, kot nekateri zelo radi razlagajo, temveč se je veliko opravljanja zanetilo tudi za gostilniškim pultom. Vedno je bilo nekaj »ta pravih«, ki so prenašale čenče po hišah.

Posebej so bili izpostavljeni domači gospodarji, ki so bili surovi do dekel in hlapcev, pa tudi do lastne žene in otrok, gospodinje, ki se niso znašle pri domačih opravilih, ki so bile lene in niso znale ravnati z denarjem ali pa so bile pretirano skoporitne. Prav tako vaško opravljanje ni prizaneslo »ta boljšim« Žirovcem, tistim, ki so radi zahajali v gostilne, ki so živeli malce bolje od ostalih, spogledljivkam in vsem, ki so včasih skakali čez plot.

Za gostilniškim pultom, ko je skupaj s požirki vina v želodec odtekla tudi razsodnost, je velikokrat prišlo do žolčnih prepirov, ki so jim sledili udarci in žaljivke. Tisti, ki so bili zraven in so še zmeraj lahko stali na svojih majavih nogah, so potem vročo novico kot neke vrste odkupnino zaradi svoje slabe vesti zaupali doma ženam, te pa so jih, zelo pogosto še vroče, prenesle svojim najboljšim prijateljicam. Tako se je tudi izza šanka hitro izvedelo, kdaj je kdo /na primer/ kradel rezervne dele ali kdo je preveč goreče gledal za natakaricami in drugimi ženskami.

Včasih je veljalo, da nezakonske matere delajo sebi in družini sramoto. Veljalo je, da so manj vredne in da so nastavljačke. Tudi možje, posebej še, če so ga imeli malo pod kapo, so se radi obregali ob take, ker so bili prepričani, da rade »dajo«. Nesojene tašče so znale biti zelo strupene in so dekle, s katero se je poonegavil njihov sin, rade opravljale. Najmanj, kar so »znesle« na dan, je bilo to, da niso za nobeno rabo, da so lene, umazane in da je prav, da se je zveza razdrla. Take je bilo treba včasih trdneje prijeti, saj ni kazalo, da bi svoj strup brez kazni raztresale naokoli.

Bilo je med drugo svetovno vojno, takrat, ko se je že vedelo, kdo je na čigavi strani. Neka deklica, naj ji bo ime Francka, je imela rada Jožeta, ki se je, po mnenju njene matere, odločil za napačno stran. Fantu, ki se je priključil ta belim, pa je odločno prepovedala vstop v hišo tudi preko ene od priložnostnih pomagačk-plevic. Žal pa se zaljubljenca nista držala njenih krutih pravil in sta se na skrivaj shajala za hlevom. Tam je bila tudi zapuščena gnojnična jama, pokrita s trhlimi deskami. Vsi so vedeli, da je potrebna previdnost, zato se tam okoli niso kaj radi smukali. Ženska pa je v želji, da hčerki pomaga k zdravi pameti, tiste deske odmaknila, upajoč, da si bo nočni obiskovalec za vse večne čase zapomnil, kaj se to pravi, igrati se z njeno potrpežljivostjo.

Žal pa ima hudič mlade tam, kjer ni potrebno. Ker je začelo deževati, Francka pa je bila le v spalni srajci, je ob žvižgu najdražjega, ubrala krajšo pot in v naglici ni gledala pod noge, padla je v jamo in se hudo poškodovala. Bili so vojni časi, zdravnikov ni bilo, zaradi kompliciranega zloma pa je potem imela celo življenje za spoznanje krajšo nogo. Pa bi mogoče materi še odpustila njeno maščevalnost, žal pa je ta v svojem gorečem sovraštvu priznala, da že mora biti tudi tako prav, da se je poškodovala hči, ker je to nekakšna božja kazen za njeno neposlušnost. Po vojni sta se mlada dva poročila, se odselila na svoje, živela sta sicer težko, zlasti na začetku, ker jima ni bila naklonjena niti politična situacija, vendar pa sta s trmo in odpovedovanjem dosegla dobro izobrazbo, pa še hišo sta si zgradila. Francka pa se je z mamo znova soočila šele na njenem pogrebu.