Duhovna podoba sv. Martina v evropskem prostoru

Besedilo: Marija Cvetek
Kategorija: GG Plus / sobota, 17. november 2007 / 06:00

Sveti Martin sodi med najbolj karizmatične osebnosti svojega časa, dandanes pa ga lahko umestimo med najpomembnejše tvorce evropske krščanske identitete.

Svetega Martina je Svet Evrope leta 2005 razglasil za evropsko osebnost, ki s svojo duhovno odličnostjo nagovarja tudi sodobnega evropskega človeka. Temu nadvse priljubljenemu svetniku je v Evropi posvečenih več kot tri tisoč cerkva in krajev. Tudi na Slovenskem ima sv. Martina za svojega patrona več kot osemdeset cerkva.

Letos je v Slovenski Bistrici od 11. do 13. oktobra potekal tudi evropski znanstveni simpozij o sv. Martinu. Slovenija se je na ta način prvič uvrstila med dežele srednje Evrope, ki jih je zaznamovala življenjska pot tega svetnika. Domači in tuji predavatelji so na različnih znanstvenih področjih poskušali osvetliti duhovno podobo sv. Martina, ki je vtkana v našo skupno evropsko zakladnico duhovne in materialne kulture. Simpozij se je slovesno zaključil z mašo v cerkvi sv. Martina v Šmartnem na Pohorju, kjer so odkrili tudi emblem Evropske kulturne poti, tako imenovano Martinovo stopinjo, vtisnjeno v kovinsko ploščico. To je že tretje znamenje na Slovenskem, ki simbolično povezuje romarske »postaje« sv. Martina v skupno Evropsko kulturno pot, ki jo je pred dvema letoma razglasil Svet Evrope. Evropska romarska pot nas vodi po duhovnih in siceršnjih Martinovih stopinjah od današnjega Sombotela na Madžarskem - ki se je za časa rimskega imperija imenoval Savaria - pa do francoskega mesta Tours. Torej od rojstnega kraja sv. Martina pa do njegovega poslednjega prebivališča. Leta 2005 je bilo v Sloveniji ustanovljeno kulturno društvo Poslanstvo sv. Martina, ki sodeluje z Evropskim centrom sv. Martin Tourski, in ki je tudi organiziralo prvi slovenski simpozij.

Slovenci imamo sv. Martina - rojenega v Panoniji - kar nekako za svojega. Tako čutijo še posebno naši porabski rojaki na Madžarskem. Slovenci iz Sombotela in okolice že sedmo leto romajo k cerkvam sv. Martina v matični domovini, hkrati pa nas vabijo, naj obiščemo Martinov rojstni kraj. Lani so ustanovili versko in kulturno društvo Martinus, ki ne popularizira samo kulta sv. Martina, ampak ima močno povezovalno vlogo med Madžari in tamkajšnjo slovensko manjšino ter Slovenijo. Njihova »zlata vez« sta prof. Marija Kozar-Mukič in g. Geza Aigner, župnik v svetnikovem rojstnem kraju, kjer imajo Center za obiskovalce sv. Martina in tam si lahko ogledate tudi imenitno razstavo, ki nosi naslov Sveti Martin in Savaria. Kadar pridejo tja Slovenci, pogrnejo oltar s prtom, izvezenim z verzom iz psalma v slovenščini: »Hvalite Gospoda vsi narodi!« Njihova prizadevanja v Martinovem duhu človeka nagovorijo osebno in prav gotovo bodo tako nagovorjeni tudi romarji na evropski kulturni poti. Stvar intimne odločitve pa je, kako bo kdo zastavil svojo življenjsko pot po Martinovih stopinjah odločnosti, dobrote, sočutja in velikodušnosti.

Prav te svetnikove osebnostne lastnosti so v izročilu naših prednikov veliko bolj prisotne kot pa njegovo cerkveno dostojanstvo. Preprost človek je pozabil, če je sploh kdaj vedel za to, da je sv. Martin spreobračal velike zgodovinske osebnosti, da je osnoval prve podeželske župnije, ustanavljal samostane, itd. V ljudskih pripovedih živi kot usmiljeni rimski vojak, ki je prezeblemu revežu odstopil polovico svojega vojaškega plašča. Tako je postal sv. Martin etični simbol vzajemne delitve in bogatenja. Torej je tudi berač, ki je predramil pristna človeška čustva v rimskem konjeniku, vzajemno osmislil dvoje življenj. Po Cankarjevo bi lahko dejali, da ima človeško življenje lahko svoj največji smisel prav v svoji največji bedi. Kajti vsak še tako ubog in »nadložen« človek ima kakšno vlogo na tem svetu in jo mora izpolniti prav tam, kamor ga »je bila postavila Nevidna roka«. In prav beračeva vloga v Martinovi legendi - polna trpljenja in pomanjkanja ljubezni - je tako resnična in pretresljiva, da še dandanašnji zmore prepričevati.

V Srednji vasi v Bohinju imamo čudovito baročno cerkev, katere farni patron je sv. Martin. Zato ni čudno, da je ta svetnik že od ranega otroštva v moji zavesti s prizori na cerkvenih freskah in s pripovedmi mojih staršev in starih staršev. Kasneje sem jih zapisala v knjigi v bohinjskem govoru, tokrat pa naj eno izmed njih predstavim v nekoliko poknjiženi obliki. Povedal mi jo je moj dragi pokojni oče in z njo je imenitno zadel značajske poteze sv. Martina:

Mi tu svetega Martina, ki je farni patron, zelo obrajtamo. Zdaj imamo v oltarju le takega z gosjo, pred je bil pa s konjem pa v oficirski uniformi, ker je bil vojak. Zdaj imajo ta kip v Podjelju, pa pri nas, pri Mežnarčku, so ga naši predniki naredili. So rezbarili pa pilde malali. Na tleh v snegu pa tisti berač kleči, ki mu je sveti Martin pol monteljna dal; s sabljo ga je presekal. Pa ne veš, a mu ga je le spod odsekal ali mu je tudi en rokav dal? Gvišno je bila le pelerina. Bogve, a ga niso nič kregali, ker je tako naredil? Včasih pri vojakih še knofa nismo smeli zgubiti. No, pa saj ni bil navaden vojak. To se pravi, da je bil usmiljen pa radodaren. Pa tudi šparoven je bil, da se mu je zdelo vredno s konja stopiti, da je na tleh piškav fižol pobral pa spravil ga je. To so nam tudi ata zapodvali, pa še to so zraven pripomnili: »Kdor z malim ni zadovoljen, velikega vreden ni.«

V razpravah o sv. Martinu lahko preberemo, da je svetnik dal beraču svoj plašč, ki ga je imel pod vojaškim, ker cesarskega ni smel izgubiti. Kip sv. Martina, omenjen v zgodbi, je v Podjelju spet našel svoje mesto v nanovo zgrajeni kapelici; prejšnji so namreč že med vojno »pomagali«, da je razpadla. Iz pripovedi je razvidno, da so bili farani manj zadovoljni z oltarnim kipom sv. Martina z gosjo in v škofovskem oblačilu. Tudi Podjeljci so Srenjane (Srednjevaščane) radi zbadali, da so prišli s konja na kuro. Marsikdo niti ne ve, zakaj je gos poleg sv. Martina. Ena izmed legend pripoveduje, da se je sv. Martin skril med gosi, ko so ga imenovali za škofa, a so ga gosi s svojim gaganjem izdale. Gos spada med poganske obredne živali; priljubljenemu jesenskemu svetniku pa se je tako ali tako pridružilo veliko poganskih šeg in navad. Tako ga v vinorodnih krajih častijo kot vinskega patrona. Marsikdo me je že malo za šalo in tudi zares vprašal, kako da imamo sv. Martina za farnega patrona, saj vendar v Bohinju ni vinogradov. Sv. Martinu so radi posvečevali cerkve na krajih, kjer so bila nekoč poganska svetišča. Tudi sam je živel na zgodovinski prelomnici, ko so se morali stari poganski templji umakniti krščanskim svetiščem.