Alica v čudežni deželi ali župan - Damijan v Celju

Pismo župana

Ravno leto dni je tega, odkar smo kranjski županski kandidati bili volilno bitko in marsikatera bridka je bila povedala v tistem času. Zagotovo najbolj pogosto pa je bilo omenjeno mesto Celje – v primerjavi s Kranjem seveda. Kako ne bi bilo – mesto približno enake velikosti, s skoraj identičnim številom prebivalcev, ki so znani po podobni varčnosti in pridnosti kot Kranjci, športna in sejemska tradicija … toliko skupnega in toliko razlik.

Kako je torej Celju uspelo vse tisto, o čemer mi le sanjamo: velike, moderne športne dvorane, kinematografi, stabilna podjetja, obrtne cone za neverjetno ugodno ceno komunalno opremljenega kvadratnega metra … Kakšna je skrivnostna formula???

Seveda je lahko kritizirati in obtoževati za nesposobnost, ko si na varni razdalji, a zdaj, glej ga šmenta, sem sam v ocenjevanem položaju. Kar naenkrat sem tisti, od katerega se pričakuje, da bo kaj storil, po letu dni trdega dela pa še zmeraj ni videti nobenih bistvenih sprememb in napredka. Jej, s kakšnim užitkom bi se zdajle kritiziral, če bi bil svoj protikandidat!

No, pa se, ne bodi ga len, kranjski župan Damijan s svojo ekipo odpravim v opevano mi Celje, da bi spoznali, v katerih podrobnostih tiči vrag in da bi se kaj naučili iz dobre prakse.

In imeli smo kaj videti. S široko razprtimi očmi smo zavistno zrli v prostrano obrtno-trgovsko cono ob vhodu v mesto, ki je oblikovano v moderno alejo, vmes najsodobnejši stadion z ogrevanim travnatim igralnim poljem, pa ena rokometna dvorana, nato druga, pa velik kompleks kinodvoran, nato pa center mesta, ki s svojimi starimi meščanskimi hišami deluje precej večje kot Kranj, nato bolnišnica, pa gledališče, no in smo ob občinski zgradbi. Navzven stara, a urejena meščanska zgradba, ko pa stopiš skozi vhod, vstopiš na nekdanje notranje dvorišče, danes moderno opremljeno in v steklo odet sprejemni center za stranke z modernim steklenim dvigalom. Uauu! Lepo in ljudem prijazno, da ne govorimo o 24-urnem internetnem servisu, na katerem dobite odgovore na zastavljena vprašanja v zgolj enem dnevu.

Po prijaznem sprejemu na občini so nam s ponosom pokazali še sodobno čistilno napravo za odpadne vode, ter novonastajajoč Center za predelavo komunalnih odpadkov, ki je tik pred začetkom poskusnega obratovanja. Sodobne zgradbe, ki prej spominjajo na moderno tovarno, kot pa na kaj drugega.

Še kar nekaj časa, ko smo že sedeli ob skupnem kosilu, nisem mogel do besede, pa je župan - star maček, saj je na svojem mestu že tretji mandat, hitro opazil mojo zadrego in me z nasmehom potolažil: »Ne skrbi, na samem začetku vedno zgleda težko, vendar če imaš vizijo in si upaš, je vse mogoče!«

No, kasneje v pogovoru se je seveda izkazalo, da vizija in korajža le nista vse. V Celju so že precej let tudi zelo preudarni in modri. Občina na primer, zelo skrbno gospodari s prostorom, to je z zemljišči, katerih je občina v Celju večinski lastnik. Prav občina je tista, ki preprečuje raznim mešetarjem dvigovanje cen zemljišč do nebeških višav in ko nastopi potreba za nov obrtni center, na primer, lahko zemljišče ponudi po stimulativni ceni in tako podpira svoje podjetnike in obrtnike, ter Celjanom omogoči tudi ugodne cene stanovanj. Da sploh ne omenjam, da že leta v ceni vode in komunalnih prispevkov, tako kot je najbolj smotrno, zaračunava tudi delež namenjen novim investicijam in ima zato Celje v tem trenutku urejeno kanalizacijo v vseh kotičkih mesta, trenuten izziv pa jim je s pomočjo sosednjih občin, doseči takšno čistočo reke Mislinje, da bi sredi Celja lahko nekoč imeli celo kopališče.

Ja, naučili smo se lekcije!

Pri hiši, ki jo gradiš, moraš, preden narediš frčade na strehi in postaviš v dnevno sobo moderen plazemski TV, poskrbeti za zdrave temelje, kar pa je na žalost bolj mukotrpno in skrito delo in se ga ne vidi že na prvi pogled.

Tako nam »Kranjcem« ne preostane drugega, kot da zavihamo rokave ter zasadimo lopate v težko ilovnato zemljo Kranja. S sliko lepše prihodnosti nam bo šlo delo morda lažje od rok.