Iz starih časov: Na mrtvaškem odru

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 3. november 2007 / 06:00

Dan spomina na mrtve je sicer že za nami, še zmeraj pa si lahko ogledamo, kako so se v starih časih, ko še ni bilo mrliških vežic in z njimi povezanih ritualov, poslovili od umrlega.

»Kadar se v hiši pripeti žalosten slučaj smrti, najprej ustavijo stensko uro, ki nemo kaže kropilcem čas pokojnikove smrti. Nadalje iz sobe, kjer ima biti pokojnik razpostavljen na mrtvaškem odru, odstranijo ogledalo, ker se mrličev obraz nikakor ne sme videti v ogledalu. Kdor bi gledal v zrcalu obraz mrliča, bi se mu znalo pripetiti – tako namreč pravijo – da bi mrličeva bledica sčasoma prešla na njegov obraz. Noseče žene pa sploh ne smejo gledati mrliča, vsaj dolgo časa ne, ker je istotako nevarnost, da bi potem dete dobilo preveč bled obrazek.«

Pomembno vlogo so imeli v tej zadevi sosedje. »Ko je bolnik izdihnil dušo, ga svojci popolnoma prepuste sosedom. Sosedje ga umijejo in preoblečejo, sosedje ga polože v krsto ter ga postavijo na mrtvaški oder. Pri dekletu opravljajo ta posel njene tovarišice, pri fantu fantje, pri ženi žene in pri možu možje.« Vse je na svojem mestu, vse ima svoj pomen. »Krsta in pregrinjalo čez mrtvaški oder sta, ali popolnoma bela, za neoženjene, ali pa popolnoma črna, kar velja za zakonce. Druge barve za krsto in oder pri nas ne poznamo. Dekle, pa če tudi umrje v visoki starosti, je na mrtvaškem odru oblečena vedno v belo obleko. Lase ima razpuščene po ramenih, na glavo ji pa polože venec iz suhih rož. Žene, fante in može pa oblečejo v najlepšo praznično obleko, na barvo ne gledajo veliko.«

Posebna skrb je namenjena legi in opravi pokojnika ter postavitvi raznih pritiklin, od katerih ima vsaka svoje mesto in pomen. »Mrliču sklenejo roki na prsih kakor k molitvi. Med prste mu vtaknejo sveto razpelo, okrog rok ovijejo rožni venec, pod roke pa polože zaprto mašno knjigo. Fantje in dekleta imajo med prsti poleg križa tudi cvet bele lilije. Ako se slučaj smrti pripeti v času, ko ni mogoče dobiti naravnega cveta bele lilije, preskrbe ponarejen cvet. Od rok pa tja doli do nog oblože mrliča čez in čez s svetimi podobicami. Noge mu obujejo ali samo v bele nogavice, ali pa tudi v nalašč za to kupljene čevlje. Ob odru, pa naj si bo mrlič tega ali onega spola, samec ali zakonski, postavijo celo serijo cvetočih rož v lončkih, ki jih za to priliko zelo radi posodijo vsi vaščani, ki imajo cvetoče rože, Poleg rož stoje goreče sveče. Sveče so štiri, šest ali tudi več, kakoršne so pač imovinske razmere pri hiši. Nad mrličevo glavo polože kos lepo zganjenega platna (naličje), s katerim mu potem, preden se krsta zapre, prekrijejo obraz. To platno je bolj važno nego vse drugo, kajti na sodni dan, ko bo vstal pokojnik od mrtvih, bo ta košček platna edina obleka, s katero bo pokril svojo nagoto. Ob koncu nog, na lesenem stojalu, stoji sveto razpelo ali podoba Matere Božje. Na vsaki strani te podobe je skledica, napolnjena z blagoslovljeno vodo. V steklenicah je vejica pušpana, s katero posetniki pokrope pokojnika.« (Vir: Manica Koman, Na Gorenščem je fletno, 1928.)