Zmogel ljubljanskega, zrezek

Na 12. ljubljanskem maratonu je letos prvič nastopila tudi enočlanska ekipa redakcije Velikega brata. Naš tekač je pod težo bremena na poti trikrat padel.

Bilo je minuli petek, ko smo kot ponavadi sedeli v redakciji Velikega brata, moleli vse štiri od sebe in razmišljali, v katerem lokalu bomo izvajali program »petek za metek« po zaporedju, pivo, čik, čik, pivo, pivo, palčke, pivo, čik … Nakar nekdo zine, da bi se bilo pametno udeležiti letošnjega ljubljanskega maratona. Da, danes že vsi tečejo, mi smo pa tukaj kot eni zaležani knedli. Lahko bi imeli svojo tekmovalno ekipo? Vedel sem. V trenutku so vsi pogledali vame, v Malega brata. Upanje umre zadnje, zato sem se vedoč, da ni nikogar za mano, vseeno obrnil, če so pogledi mogoče uprti v drugega in ne vame. Faaaaak. Pa ne jest. Ne grem laufat. Poskušam vse, da bi se rešil. Izmišljujem si: v nedeljo se srečava s Putinom, pol pa še z Bushem. Nihče ne verjame. OK. Pol pa pride Boris Cavazza s tamalim k frizerju v Kranj, pa moram dobiti izjavo od njega. Vsi sicer trznejo, a nihče ne verjame. Lojze Peterle bo v nedeljo obril brado, pol bo šel pa v Besnico k maši, jaz bom pa pred cerkvijo prodajal kostanj in zbiral prostovoljne prispevke za ohranjanje besniške voščenke in finske savne. Beeeeee, se mi posmehujejo v redakciji. Da imam na 100 metrov rekord minuto in dvajset sekund, na 21 kilometrov štiri dni, za 42 kilometrov pa imam čisto premalo dopusta. Nič. Sem mogu jet. U Hervisu sem pod ugodno kupil ene rdeče telovadke, belo majico za spodaj imam tako ali tako še eno doma u kostnu. Športne copate sem dobil v košu pod ugodno, lev je bil številka 44, desni pa 43 pa pol. Sodelavcem, ki so me potisnili v to, sem po tihem obljubil maščevanje in sklonjene glave odšel proti Ljubljani.

Stojim na startu pred Bavarskim dvorom. Zebe me ko prasca, najraje bi tekel v ta rjavem mont'lnu pa u špichozah, a jih je organizator tik pred startom prepovedal. Skoraj tisoč ljudi, sami tekači. Eden bolj koščen kot drugi. Nobene maščobe, holesterola, nič ušesnega masla. Nobene vode v kolenu. Uh, kako sovražim gnečo. Uspel nam je šele drugi start, ker je prvič en sedemdesetletnik pobegnil. Preden se zavem, da je treba začet teči, me že dva pohodita, tretji me nerodno spotakne, padem kot sem dolg in širok, pol mi pa še en mulc stopi na roko. A je men' tega treba, se vprašam? Mukoma vstanem in stečem za drugimi tekači. Komaj po Dunajski pretečem tristo metrov, mi že pred Delovo stolpnico eden ponuja, naj se naročim na Mag. Pa kje so mene najdl', si mislim, stisnem zobe in stečem naprej. Nekako mi uspe priti do Šiške, kjer me pred bolnišnico Petra Držaja hočeta dva ustaviti za doping kontrolo, jaz pa se delam, da jih ne opazim, in tečem naprej. Tudi če so si zapisali mojo številko, mi je vseeno, saj sem jo na startu zamenjal z enim črncem. On je meni dal njegovo številko, jaz pa njemu 12 nalepk od Mercatorja, 6 od Spara in darilni bon za osem kil pomaranč v Tušu. Ja, tako, da me ne morejo dobit.

Ko smo tekli mimo gostilne Franci na balanci, me je pa premagalo. Vam povem, kako je bla ta štorja, noge me kar same nesejo če… Hitro se skrijem v lokal, sedem tja zadaj pri ženskem skretu, da me nobeden ne vidi in kar takoj naročim dva pira. Glede na moje zveze in poznanstva ter prepričevalne sposobnosti sem hitro obrnil dva telefona, dobil Lojzeta, mojega dobrega prjatla, in dolgoletnega vodjo zapisovalcev tekmovalcev, ki so tekli mimo kontrole v nov krog. »Lojze daj pribeleži zame, kok'r da sem tekel mimo. Saj ne bo noben vidu, da me ni bilo. Tako sem imel do cilja samo en krog. Prav prijetno sem se zasedel tam v Franciju in nikakor se mi ni šlo nazaj v tisti dež … Čakal me je namreč še najtežji del teka mimo živalskega vrta in potem mimo vlade do parlamenta, do cilja. Nič, dvignil sem rit in gi muri.

To, da me je kelnar'ca dva kilometra peljala v prtljažniku njenega črnega Twinga, bom zamolčal. Sem ji dal vizitko, naj me pokliče, da ji vrnem uslugo. Zložila me je ravno pri živalskem vrtu. Po štirih pirih sem bil malo nabasan, ampak sem hitro prišel k sebi, ko je za menoj pritekel andaluzijski bik. Madona, splašil se jim je v živalskem vrtu. Zdaj pa imam hudiča, jest pa v rdečih telovadkah. Tekel sem kot odvezan, un' pa za mano. Prehiteval sem vse po vrsti. Bik tudi. Črnci so samo gledali. Sam pa sem vedel, da gre za življenje. Pri vladni palači sem padel drugič. Zdelo se mi je, da sem ob oknu videl premiera, kako trenira pokončno držo. Prišel je gledalec v dežnem plašču, mi podal robec, naj si obrišem potno čelo. Da bom zmagal, mi je dejal. Da je že vse zmenjeno. Sem si mislil, ja zmagal, če bom še preživel zadnji kilometer. Hkrati pa sem si mislil, to je znamenje, le zakaj bi mi ponujal robec, da si obrišem pot, če je pa deževalo, kar je moglo in sem bil tako ali tako moker ko pes. Scat me tišči, sem pojamral moškemu v plašču, on pa: »Daj fant, pogum, pravi bratje se ne dajo. Verjemi mi, zmagal boš in spomni se name, na Branka,« sem slišal v daljavi in se pognal v zadnji kilometer.

Za Cankarjevim domom sem celo zatajil Borisa Kidriča in najbrž sem zato na ovinku v ciljno ravnino pred parlamentom padel še tretjič. Gledal sem nazaj in videl, da mož v plašču mojim zasledovalcem podeljuje volilne lističe, ti pa se preoblačijo v zelene majice, zaščitni znak predsedniškega kandidata z brado in orglicami. Seveda sem se zložil ko prasec, a še sam ne vem, kje sem zbral zadnje atome moči, se dvignil, prestavil v šesto prestavo, vklopil reduktor in pogon na vse štiri, dodal Calgon, si z njim uničil ves vodni kamen in se kot lev pognal proti cilju. Pred trakom na cilju sem se za trenutek ustavil, ponosno dvignil roke in na glas zavpil »Viva la revolucion, maraton per siempre.« Pod trakom sem prestopil cilj in naročil kavo z mrzlim mlekom. Zmaga je bila moja. V trenutku sem se ves poten zbudil na kavču. Vrečka čipsa je bila prazna, pivo popito in televizor je šumel. Hitro pogledam na teletekst. Zmagal je neki Ukrajinec.

 

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Kamnik / / 17:56

Manj tovornjakov in več kolesarjev

Sredi januarja se je v Kamniku zaključila še zadnja javna obravnava o celostni prometni strategiji. Kamničani si želijo varnih šolskih poti, več površin za pešce in kolesarje ter manj tovornega promet...

Objavljeno na isti dan


Splošno / nedelja, 10. junij 2007 / 07:00

Trgovina na Tomšičevi ostaja zaprta

V Mercatorju menijo, da zadoščata trgovini na Slovenskem Javorniku in Koroški Beli.

Splošno / nedelja, 10. junij 2007 / 07:00

Večja skrb za starejše in varnost na cestah

Člani posvetovalnega kolegija so opozorili na najbolj kritične odseke cest.

Splošno / nedelja, 10. junij 2007 / 07:00

Dan faranov

Nekoliko deževna nedelja 27. maja ni zmotila slovesnega dneva faranov, druženja in blagoslovitve nove strehe cerkve na Koroški Beli. Cerkev je posvečena sicer manj znanima svetnikoma, sv. Enguinu...

Splošno / nedelja, 10. junij 2007 / 07:00

Skladatelj Pribošič je živel za glasbo

Na koncertu, posvečenem jeseniškemu skladatelju Janku Pribošiču, ki ga je 10. maja organizirala Glasbena šola Jesenice, so nekaj njegovih skladb v različnih instrumentalnih zasedbah predstavili uče...

Splošno / nedelja, 10. junij 2007 / 07:00

Proslava ob 60-letnici glasbene šole

V Gledališču Toneta Čufarja so v četrtek, 17. maja, pripravili slovesen koncert učencev Glasbene šole Jesenice ob njeni 60-letnici. V devetnajstih glasbenih točkah so se predstavili različni izva...