Jernej Damjan - med elitnimi smučarskimi skakalci

Besedilo: Robert Guštin
Kategorija: Šport / četrtek, 1. november 2007 / 06:00

Med svetovno smučarsko skakalno elito je, kljub svoji mladosti, že kar nekaj let. Njegov življenjski moto je: Bodi to, kar si in bodi iskren do samega sebe. V svetovnem pokalu je debitiral v sezoni 2002/03 v Planici. Je preprost fant, z veliko pozitivne energije, njegov obraz pa ves čas krasi nasmešek.

Kdo je Jernej Damjan?

»Rojen sem 28. maja 1983 v Ljubljani, visok sem 171 cm, po »poklicu« pa sem smučarski skakalec. Imam vzdevek Jajc. S skoki se ukvarjam že 14 let in moje življenje je podrejeno temu športu. Sem človek, ki lahko počne samo eno stvar stoodstotno, zato bo šola trenutno malo počakala. O ciljih v karieri ne razmišljam, pri življenjskih ciljih pa prav tako ne gledam prav daleč. Zaenkrat mislim skakati vsaj še šest let. V tem času pa bi si rad ustvaril svoj dom. Kaj bom po karieri še ne razmišljam. Ko jo bo konec, bom pa začel.«

Od kod veselje do skakanja in kakšen šport je sploh to?

»Že ko je bil moj brat majhen, je govoril, da bo skakalec, jaz sem se pa upiral. Ko je on začel, se jaz nisem ukvarjal z ničimer. Zaradi samega dolgočasja in »firbca« sem se odločil, da poskusim še jaz. Začel sem leta 1993 v Mostecu. Najlepši pri skokih je občutek letenja, svobode in kontrole v zraku. Kakšni so pa občutki, je pa tipično vprašanje vsakogar in bo moj odgovor prav tako tipičen. Poskusite, pa boste videli, ker tega se ne da opisati. Strahu ne poznam, le čuden občutek, kadar so razmere res slabe. Drugače pa strahu ni več. Mogoče bolj strah pred neuspehom na tekmi kot samo skakalnico. Ker sva z bratom oba skakalca, veliko skupaj trenirava. Sva najboljša prijatelja. Moja najljubša skakalnica je planiška velikanka.«

Kakšno je življenje skakalca?

»Veliko treniranja. Življenje je podrejeno temu. Pri vrhunskem športu, vsaj v mojem primeru, ni več vprašanje, kolikokrat na dan treniram, ampak je to način življenja. Jaz treniram štiriindvajset ur na dan. Vedno pazim, kaj delam, da bo vse čim bolj koristilo športu. Je pa zelo naporno, sploh v zimskem času. Doma si samo ob ponedeljkih in torkih, drugače pa na poti in po hotelih. Kar se mene tiče, je poletna sezona popolnoma odveč, ker nimam časa za dobro pripravo na zimo. Pri skokih ne gre za vzdrževanje forme. To ni vzdržljivostni šport. Tempiranje forme je po mojih izkušnjah skoraj nemogoče. Drugače pa moraš spoznati svoje telo do potankosti in biti sposoben skakati v vsaki situaciji. V svojem življenju sem zamenjal že veliko trenerjev, tako da mi je v končni fazi že vseeno, kdo je trener, samo da je razumevajoč in mi ne spreminja mojega načina dela. Pred petimi leti sem imel za skakalca kar nekaj odvečnih kilogramov. Takrat sem se odločil spremeniti prehrano. Začel sem paziti, da ne mešam ogljikovih hidratov z beljakovinami in da ne jem po šesti uri zvečer. Drugače pa sedaj lahko po tem receptu prav veliko jem, včasih se kdo že zelo čudi, kam spravim vse. Kadar začutim, da mi možgani pešajo in se ne morem več stoodstotno zbrati, si ogledam kakšen film, grem na pijačo s prijatelji, še najraje pa kam na izlet. Izredno mi pri vsem pomaga podpora staršev, saj mi brez mame in pralnega stroja ni živeti.«

Največji uspehi v karieri?

»Prve točke v svetovnem pokalu sem osvojil v sezoni 2003/04 v Libercu. Po zaslugi zelo uspešnih dosežkov v kontinentalnem pokalu sem bil uvrščen v slovensko A ekipo v smučarskih skokih. V sezoni 2004/05 sem bil najboljši Slovenec v skupnem seštevku svetovnega pokala (15. mesto, 467 točk). Na svetovnem prvenstvu v Oberstdorfu sem bil na mali skakalnici šesti, ekipno pa smo s fanti (Rok Benkovič, Primož Peterka in Jure Bogataj) osvojili bronasto medaljo. Svoje prve stopničke v svetovnem pokalu sem dosegel v sezoni 2006/07, ko sem bil na tekmi v Willingenu tretji, prav tako pa sem bil tretji tudi na tekmi na letalnici v Planici.«