Zdravnika, ki sta izbrala glasbo
Mnogi zdravniki se v prostem času ukvarjajo z glasbo, le redki pa se po študiju medicine in diplomi na akademiji za glasbo odločijo za – glasbo. Med njimi sta sopranistka Mojca Bitenc Križaj in baritonist Domen Križaj, ki že – vsak zase ali redkeje tudi skupaj – navdušujeta na slovenskih in tujih odrih.
»Medicina je lep poklic, vendar se je ukvarjati z umetnostjo nekaj čudovitega. Zato sva oba hvaležna, da je to lahko najin poklic.«
»Nadvse sva hvaležna Občini Naklo, županu in vsem, ki so sodelovali pri pripravi današnjega koncerta, na katerem sva lahko nastopila v mojem domačem kraju,« je dejal po junijskem koncertu samospevov in opernih arij v dvorani Kulturnega doma Janeza Filipiča v Naklem baritonist Domen Križaj. Ob klavirski spremljavi pianistke Andreje Kosmač sta Domen in Mojca pripravila izjemen večer, kakršnih v Naklem še ni bilo veliko. Dvorana je bila nabito polna, vzdušje pa izjemno.
Današnji pogovor ni naše prvo srečanje. Z vami, Domen, sva se že srečala v rodnem Naklem. Mislim, da sva opravila pogovor za Gorenjski glas. Takrat ste že stopali na koncertno sceno. Z vami, Mojca, pa sem se srečeval, ko ste prepevali pri narodnozabavnih ansamblih, še posebno pri Gašperjih. Od kdaj sta na skupni poti?
Mojca: »Spoznala sva se že med študijem medicine. Še pogosteje pa sva se začela družiti na akademiji za glasbo, kjer sva imela veliko skupnih koncertov. Glasba naju je združila in sedaj sva skupaj v zakonu. Na Rečici ob Savinji v Zgornji Savinjski dolini, od koder prihajam, pa si ustvarjava dom.«
Marsikdo težko razume, da sta se poslovila od uglednega in večinoma dobro plačanega zdravniškega poklica in izbrala po mojem mnenju bolj tveganega v umetnosti, v petju. Kaj je pretehtalo za tak preskok?
Mojca: »Sploh ni šlo za preskok, saj sem že v otroštvu hodila v glasbeno šolo. Tako je bila glasba kar trdno povezana z menoj. Res pa je, da nikoli nisem pomislila, da bi bila glasba lahko moj poklic. Odločila sem se za študij medicine, ker me je tudi ta zanimal. Ko pa sem začela v tretjem letniku medicine vzporedno študirati na akademiji za glasbo, je želja po poklicnem glasbenem udejstvovanju naraščala in na koncu prevladala.«
Domen: »Sam sem se za vzporedni študij na Akademiji za glasbo odločil nekoliko kasneje kot Mojca. Študij medicine pa sva začela skupaj. Ko sva na akademiji ugotovila, da bi bila glasba lahko najin kruh, sva se vseeno odločila, da bova medicino končala, saj sva bila že blizu konca. Zdi se mi, da sva bila oba vseeno malo previdna, saj v pevskem poklicu ni lahko uspeti. Medicina je lep poklic, vendar se je ukvarjati z umetnostjo nekaj čudovitega. Zato sva oba hvaležna, da je to lahko najin poklic. Operni pevci so sploh na tujem zelo spoštovani. Na avdiciji za mojo prvo službo v Švici se nas je za tri prosta mesta potegovalo nad dvesto, pa je šlo za srednje veliko gledališče. Konkurenca je zelo huda in človek mora biti ob pravem času na pravem mestu. Seveda moraš imeti talent, pa še druge okoliščine ti morajo biti naklonjene. V tem oziru je veliko podobnosti s športom.«
Oba sta operna pevca, vendar sta vajina statusa različna: Mojca, vi ste »svobodnjakinja«, Domen, vi pa imate redno zaposlitev v frankfurtski operi in s tem, vsaj tako sklepam, večjo materialno in socialno varnost.
Domen: »Mojca je v bistvu 'svobodnjakinja', sam pa sem redno zaposlen v operi v Frankfurtu, kjer imam reden angažma. Pred kratkim sem z umetniškim direktorjem opere podpisal pogodbo o sodelovanju do leta 2028. Seveda zagotavlja redna zaposlitev večjo socialno varnost, ki je še posebej pomembna npr. v razmerah med epidemijo.«
Mojca: »Sem sopranistka, ki deluje na opernem področju. Za organizacijo gostovanj v operah v tujini imam agenta, v Sloveniji, kjer je trg z dvema opernima hišama in le nekaj koncertnimi dvoranami majhen, pa ga ne potrebujem. Marsikdo pravi, da je pevski kruh trd. Sama tega ne dojemam tako. Konkurenca je, vendar imava z Domnom srečo, da sva dovolj dobra in je angažmajev zadosti. V Sloveniji največ nastopam v ljubljanski in mariborski operi. Sodelovala sem z najbolj znanimi slovenskimi orkestri. Nazadnje sem pela v Frankfurtu, še posebno pa mi ostaja v spominu nastop na festivalu v Bregenzu v Avstriji, kjer predstavo, ki poteka na odru na jezeru, spremlja sedem tisoč ljudi. Gostovala sem tudi v nekaterih drugih evropskih državah. Sedaj me čaka nastop v Italiji.«
Za nastope, še posebno na tujem, morata veliko vaditi doma. Težko si predstavljam, da bi se dvakrat na teden vozila na vaje v Frankfurt ali v katero koli drugo evropsko operno hišo.
Domen: »Na prvi skupni vaji moraš biti pripravljen kot na predstavi. Delati moraš doma. To je domača naloga in del našega poklica. Na vaji delamo režijo in muzikalne vaje, občasno tudi le z dirigentom. Sicer pa v pogodbi, ki jo podpišeš z operno hišo, piše, da moraš biti za predstavo suvereno pripravljen, pričakuje se, da moraš imeti ideje, kaj iz določene vloge lahko največ narediš. Študij nove vloge je zelo zanimiv in lep del našega poklica. Pogosto je treba postoriti več stvari naenkrat: študirati note, utrjevati besedilo, piliti interpretacijo in melodijo.«
Vendar operna predstava ni le petje, ampak tudi odrska igra. Tudi njo morate kot pevci obvladati.
Mojca: »Nekaj se naučimo na akademiji, največ izkušenj pa dobimo na odru samem. V Sloveniji nimamo profesorja, ki bi nas posebej pripravljal na operno igro. Imamo pa odlične profesorje igralce. Nas je učil izvrstni slovenski dramski igralec Branko Šturbej. Je eden mojih najljubših slovenskih igralcev in nanj imam lepe spomine. Po eni strani poskuša biti operna igra podobna gledališču, po drugi strani pa smo v operi omejeni z interpretacijo, z besedili in arijami, ki trajajo toliko in toliko časa.«
Kako ocenjujeta svojo umetniško prihodnost? Kariero sta začela vrhunsko.
Domen: »Mogoče imava srečo, da je v operi, še posebno v nemško govorečem prostoru, kjer največ delujeva, ogromno tipov glasov. Poznamo na primer sopran, vendar ima veliko različic. Mojca poje lirski ali mladi dramski sopran, ki je redkejši in je zato bolj iskan. Tudi moj glas se razvija v tako imenovani kavalir bariton, ki je aktualen na italijanskem, nemškem in francoskem področju. Glede tega imava srečo in prednost, ker se lahko lažje uveljaviva. Seveda pa to ni vse. Pomembno je tudi, kje poješ in katere vloge si pel v preteklosti. Tako lažje uspevaš na avdicijah v večjih gledališčih, sodeluješ z boljšimi dirigenti in orkestri. Zdi se mi, da nama za naslednje sezone dobro kaže in da sva v ugodnem položaju. Naj tako kar ostane. Seveda pa se hitro lahko vse obrne na bolje ali pa tudi na slabše.«
Mojca: »Res sva kar zasedena. Vendar se trudiva najti čas tudi za naju in za družino.«
Pogosto nastopata skupaj, tako kot sta danes v Naklem?
Domen: »Premalokrat. Največ imava skupnih koncertov, le redko pa nastopava skupaj v opernih produkcijah.«
Kakšen odnos imamo Slovenci do opere, do opernega petja?
Mojca: »Moje izkušnje so zelo dobre. Po koncertih so navdušeni in pravijo, da bodo še prišli na koncerte in predstave. Nasploh pa ima naša klasična glasba zelo slabo promocijo v javnosti in še posebno med mladimi. Tu bi lahko kaj spremenili in mlade navajali na obiske gledališča in opere. In sploh koncertov. Mi že tradicionalno nismo narod, ki bi se navduševal nad klasično glasbo.«
Domen: »Povedal bom primer iz Avstrije. Njih je skoraj štirikrat toliko kot nas in imajo neprimerno več opernih hiš in festivalov, ki so vrhunski in dobro obiskani. Na primer salzburški. Nanj prihajajo največje zvezde našega poklica. V Avstriji so te prireditve kultura, pa tudi industrija, saj pride v Avstrijo veliko ljudi prav zaradi njih. Samo Dunaj ima tri operne hiše in vse so dobro obiskane. Seveda pa se odnosa do te glasbe in teh prireditev ne da spremeniti na hitro. Midva sva presenečena, ko nama ljudje po koncertu rečejo, da bodo pa morda zdaj šli tudi v opero, kjer je spremljanje in poslušanje glasbe zahtevnejše in terja veliko pozornosti. Žal se s sodobnimi mediji čas naše pozornosti skrajšuje. Včasih poslušanje nad dve uri dolge operne predstave ni bila težava, danes pa je za marsikoga to že dolgočasje.«