Komentar: Od obljub k dejanjem

Poldrugi mesec po naravni katastrofi se v Železnikih življenje vrača v ustaljene tirnice, a je spomin na torek osemnajstega še kako živ.

Ujma je za seboj pustila grozovite posledice: terjala je tri smrtne žrtve, poškodovanih je bilo 325 stanovanjskih objektov, na državnih cestah je 25 milijonov evrov škode, na vodotokih za 16, na komunalni infrastrukturi za 23 milijonov evrov.

Župan Mihael Prevc računa, da bodo za obnovo komunalne infrastrukture od države dobili od 50 do 60 odstotkov denarja. Predsednik vlade Janez Janša, ki je bil tudi sam priča hudi uri, je takoj po ujmi zagotovil: »Vse se bo dalo popraviti. Strnili bomo sile in naredili vse, kar je v naši moči.« Premier je v prvih, najbolj kriznih dneh kar štirikrat obiskal opustošeno mesto in prinašal upanje Železnikarjem, ki so obupani obstali na blatnih naplavinah. Poleg njega so se zganili tudi številni drugi pomembni posamezniki; kljuke na vratih so si podajali veleposlaniki, ministri, celo predsedniške kandidate je pred bližajočimi se volitvami pot zanesla v blatne Železnike.

Ob tem bi se lahko vprašali, ali so ti obiski poleg prinašanja novega upanja v Železnike imeli še kakšen drug motiv. Volitve so bile tako rekoč pred vrati, ob katastrofi takšne razsežnosti se ni težko dotakniti src nemočnih ljudi, z obiskom opustošenega mesta bi si nenazadnje lahko izboljšali tudi podobo v javnosti. A župan na drugi strani teden dni po ujmi na to, da bo ostalo le pri obljubah, sploh ni želel pomisliti. »Kolikor poznam premiera Janeza Janšo, ni le človek obljub, ampak tudi dejanj. Prepričan sem, da politiki, ki so nas obiskali, niso držali fige v žepu. Kot poslanec jih bom v vsakem trenutku držal za besedo,« nam je (morda preveč) optimistično razlagal Prevc.

Dejstvo je, da se je država po neurju hitro predramila; za odpravo posledic je namenila (skromno) proračunsko rezervo in določila druge ukrepe po zakonu o odpravi poledic naravnih nesreč. Jasno je, da to ne bo zadosti. Da bo denarja premalo, se je začel zavedati tudi železnikarski župan, ki ugotavlja, da je vodarjem že zmanjkalo državnih interventnih sredstev za vzpostavitev normalne pretočnosti vodotokov, dela pa seveda še zdaleč niso pri koncu.

Začetek sanacije je pred vrati. Iztekel se je tudi čas za besede, zdaj je čas za udejanjanje danih obljub. Seveda pa je razsežnost katastrofe ogromna in zato ne čudi, da se država tako oprijema ideje, da bodo pomoč dobili iz evropskega solidarnostnega sklada. Evropski denar bi bil še kako dobrodošel, saj se v nasprotnem primeru zna ponoviti zgodba iz Posočja, ki ga je na velikonočno nedeljo leta 1998 hudo prizadel potres, njegova obnova pa še ni končana. Prav tako, denimo, še ni zaključena sanacija posledic plazu iz leta 2000 v Logu pod Mangartom. Bo tudi sanacija Železnikov doživela epilog po dolgih, dolgih letih?