Zame je stik z ljudmi opoj

... Ali kot roža, ki jo zaliješ in se zopet postavi pokonci. Brez tega bi bilo življenje živ dolgčas," o svojem ustvarjanju in novinarskem delu pravi Milena Miklavčič.

Čeprav je Milena Miklavčič zaposlena v žirovski Gorenjski banki, jo mnogi bolj poznajo kot novinarko in pisateljico. Zelo rada piše. Novinarsko in pisateljsko. Za otroke in odrasle. Njeno zadnjo knjigo za otroke Pri hrastu na levo so na izboru, ki ga je prejšnji teden objavil Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, razglasili za najboljšo knjigo, ki je izšla v samozaložbi. Na letošnjem natečaju založbe Vale Novak in revije Ona se je s kriminalko Če bo cifra uvrstila med deseterico najboljših zgodb izmed 150 sodelujočih.

Tokrat ste se odločili za kratko kriminalko. Zakaj?

»Pisanje kriminalk mi izredno leži, saj v njih lahko sproščam svojo nagajivost. Pisala sem o samski ženski, ki je prijateljicam spravljala s sveta njihove uspešne moške. Glavni junakinji so šle samovšečnice, ki so nenehno tičale skupaj in obirale vse po vrsti, tako na živce, da se jim je želela maščevati. Njihove može pa je najprej tudi malo izkoristila, kje drugje kot v postelji. Povedali so mi, da je zgodba tudi drugim pokazala, kako lahko ženske poredno razmišljamo.«

Zgodbe so bile objavljene v Oni, ali bo finalna deseterica zgodb ugledala luč sveta tudi v knjigi?

»Ne vem, prav gotovo bo založba nekoč izbrane zgodbe, ki si to tudi zaslužijo, objavila v taki obliki.«

Od kod črpate ideje za pisanje? Morda tudi iz novinarskega dela?

»To je čista domišljija. Rada grem na kolo ali na sprehod, da gredo možgani na pašo. Takrat se porajajo žgečkljive, žmohtne ideje, ki jih na poti še dodatno pregnetem. Takoj ob prihodu domov pa vse skupaj zapišem. Tako sem letos kolesarila mimo motoristov, ki so drveli mimo mene in padla je zgodba, po mojem najboljša, kar sem jih doslej napisala, z naslovom Kakšen moški te rajca? Ogrodje sem napisala v pol ure in pri tem se mi je kar samo smejalo, res. (smeh).«

Zdi se, da del svojih zgodb prepletate s ponedeljkovimi komentarji na Radiu Sora, saj je v njih vedno tudi nekaj bodic.

»Vedno poskušam razmišljati o določenem problemu, kot bi razmišljal preprost človek, tak, s katerim se srečujem vsak dan. Ne želim komentirati z nekega visokega piedestala, v stilu odmaknjene politike, filozofiranja. Vse stvari so namreč rešljive in dojemljive na zelo preprost način, če smo bistvo le sposobni opaziti. V komentarje vključujem lik sosede Mice, skozi katero želim izraziti tisto, kar bi težko povedala kot Milena Miklavčič. Mica pove preprosto, enostavno, logično. Tako, da jo potem razumejo čisto vsi.«

Česa ste se lotili prejšnji teden?

»Politike. Bilo je pač aktualno zaradi volitev, čeprav ni moja navada, da bi posegala po dnevnih temah. A sem v nedeljo doživela troje. Celo sezono sem gledala te barabe sakramenske (smeh), ki so nosile gobe iz gozda, sama pa nisem dobila niti ene. Včeraj pa mi je uspelo! Eno samo, ampak za kušnt! Prav mene je počakala! Drugo so bile volitve. Zdi se mi, da smo že predolgo spremljali gesla Jaz sem najboljši, Volite mene … Prepričana sem, da je že skrajni čas, da izvolimo takšnega predsednika, ki bo nekaj naredil za mene, za nas. Inspiracijo mi je dal tudi Miro Kline, ki je napisal, da Slovenija čaka na predsednico. Razmišljala sem, da smo z napredkom družbe kot take, umeščanjem v EU, pri gospodarskem razvoju nenazadnje skorajda prehitevamo sami sebe, naredili v kratkem času ogromno korakov, zdaj pa že prihaja čas za solidarnost, čustva, za dušo, srce, … To pa lahko naredi le ženska. Skratka, goban po zmrzali se mi je zdel enako nemogoč kot dejstvo, da bi izvolili pravega predsednika (smeh)«

Prelomne usode

Med bralci Gorenjskega glasa ste prav gotovo najbolj poznana po pisanju Usod. Nekateri naši bralci celo najprej preberejo Usode in šele potem novice. Kako vam uspeva pridobiti občutljive osebne zgodbe?

»Predvsem moram biti tenkočutna in jim zagotoviti zasebnost. Največkrat želijo, da spremenim lik tako, da postanejo neprepoznavni. V takšnem primeru se sogovorniki veliko lažje odprejo in mi zaupajo. Pomembna je samo zgodba, prav nič pa, kdo mi jo govori. Usode pišem že petnajst let, zato ljudje vedo, da jih ne bom pustila na cedilu. Hkrati se zavedam, da nikoli ne smem reči, daj, hitro mi povej, mudi se mi. Moram si vzeti čas. Sicer pripovedovalcu zastane beseda v grlu in je konec sproščenosti.«

Ste šli kdaj večkrat k isti osebi, da se vam je zaupala?

»Tudi to se zgodi. Prvič sem prišla le »na kavo«, v drugo me preverijo, ali mi lahko zaupajo, šele v tretje pa mi povedo svojo zgodbo.«

Kako pridete v stik?

»Pokličejo me. Veliko se pomenimo že po telefonu, čeprav se je potem naredilo, da sem pozabila vprašati, kje so sploh doma. Zgodilo se je že marsikaj zabavnega. Recimo, da me je klicala Marija. Šla sem v tisto vas, poiskala Marijo z enakim priimkom in posnela njeno usodo. Na koncu pa me le vpraša, ja, kako ste pa prišli do mene? Nakar ugotoviva, da sem šla k narobni Mariji (smeh). Poznala me je, zato mi je zaupala zgodbo, čeprav se sploh nisva dogovorili.«

Sedaj smo govorili o veselih plateh osebnih zgodb. Vas je kdaj katera pretresla?

»Imela sem že nekaj takih objavljenih zgodb. Že pred leti me je na stacionarni telefon s prenosno slušalko, pri kateri sem se vedno bala, da se mi bo spraznila baterija, poklicala ženska, češ da bo naredila samomor. Razlog je bil zelo krut, saj je moža dobila v postelji z njegovo mamo. Povedala mi je, da bo ubila sebe in otroka. Govorili sva celo noč. Ves čas sem samo upala, da bo zdržala baterija. Prepričala sem jo, da na samomor ni več pomislila. Zagotovila mi je, da se bo odselila, sama sem ji kasneje pomagala pri tem. Izšolala se je, šla v službo in tam spoznala novega moža, s katerim imata dva otroka.«

Med bolj pretresljivimi zgodbami je tudi vaša lastna usoda, o vaši sreči in bolečini z na smrt bolnim sinom.

»To je bilo pred desetletjem, bilo je strašno, vendar so mi prav ti, živi stiki z ljudmi, pomagali, da sem se pobrala. Pred dvema letoma pa so mlajšemu sinu Blažu odkrili raka na ščitnici. Takrat se mi je v sekundi sesul svet. Vem, da je bil četrtek, ob 21. uri. Ni ga še bilo domov, ko me pokliče po telefonu in pove: V bolnici sem. Rekli so, da imam raka. Tega stavka ne bom nikoli pozabila. To je bilo tako grozljivo, da se še danes ne morem znebiti strahov.«

Ste zaradi tega morda bolj tenkočutni pri pisanju usod?

»Gotovo. Verjetno bolje razumem sogovornika in vem, da je povsem neprimerno človeka v stiski tolažila z govorjenjem, da bo bolje, da mora biti optimist in podobno. Potrebno je biti zelo tenkočuten, največkrat zadoščata že dotik ali objem.«

Kljub bolečini ste napisali srce trgajočo lastno usodo.

»To sem takrat, pred desetimi leti, morala dati iz sebe, sicer bi bilo še bolj grozljivo. Še dobro, da sem imela pisanje, delo na radiu, da sem lahko pripovedovala o čustvih, da sem se morala prisiliti smejati, govoriti, biti z ljudmi. Je pa res, da se danes večkrat vprašam, kaj sem storila hudega ob taki pokori. Kljub vsemu pa ostajam hvaležna, saj se je v drugo vse dobro razšlo, čeprav strah ostaja in se ga ne da tako zlahka znebiti.«

Tisk, radio, televizija, pogovori

Usodam podobne teme pripravljate tudi za televizijo, prispevke za oddajo Pomagajmo si. Ali vi vidite podobnosti?

»Nekoč so me poklicali, menda so prebirali Usode v Gorenjskem glasu. Za prvo oddajo, ko sem bila še nerodna in nevešča obrti, sem prosila za pomoč Anico Ušeničnik iz Podgore. Privolila je in posneli sva njen portret, ki je izražal točno tisto, kar sem želela: njeno moč in energijo preživeti v še tako nemogočih okoliščinah. Led je bil prebit, in sedaj pripravim tudi po dva prispevka mesečno. Prejšnji teden sva se srečali z Matejo iz Poljan, ki je ostala sama s tremi otroki, mož je storil samomor in ji pustil kup dolgov. Poplačati mora nekaj tisoč evrov in morda lahko tudi prek teh strani pozovem bralce, da ji pomagajo?«

Od kod črpate energijo, da lahko delate za Gorenjski glas, Utrip, Idrijske novice, Radio Sora, TV Slovenija?

»… vmes preberem še kup knjig, nikakor pa ne bi rada pozabila še na vsakomesečne Sredine pogovore v Kašči, ki me bogatijo in so mi zelo dragi. Nenazadnje tudi zaradi občinstva, ki mi je strašno pri srcu. Mirno lahko rečem, da v Kašči zadnja leta tkemo slovensko kulturno zgodovino. Ta mesec sem imela v gosteh Vlada Žabota, prihodnji mesec naj bi prišla Brina Svit. Energija? Po vsem hudem in številnih udarcih sem vedno, ko sem bila najbolj na tleh, imela polno dela, da sem bila z mislimi drugje. Zmeraj se najde kaj, kar me »zbrca« pokonci. Zame pomeni stik z ljudmi svojevrsten opoj, kot roža, ki jo zaliješ in se zopet postavi pokonci. Brez tega bi bilo življenje živ dolgčas.«

Ne smemo pozabiti tudi na vašo osnovno zaposlitev – v banki!

»In na dejstvo, da sem gospodinja. Kuham in skrbim za družino. Po novem imamo pri hiši še bodočega zeta in hčerkinega psa. Zelo rada sem za štedilnikom. Vsak recept še malce prikrojim po svoje, kar pa ni nujno dobro. Je pa moje!«

Namigovali smo na to, da ste v službi v številkah, po službi pa v črkah, besedah. Gre to skupaj?

»Seveda. Po nebesnem znamenju sem dvojček in to je moja prednost. Zato gre odlično skupaj. Če bi bila po službeni plati zaposlena le s pisanjem, prav gotovo po delu ne bi iskala zadoščenja v pisanju še doma, saj bi bila vsega do vrh glave sita. V banki, med številkami, pa mi dela le polovica možganov, druga polovica pa počiva. (smeh) Zato sem zmeraj polna idej (ni nujno najbolj pametnih) in želja početi še kaj drugega. Da ne bom krivična: zato, kdaj je potrebno iti na vrt, imam pa mamo, ki me redno opozarja, naj neham vsaj za trenutek »afne guncat« in naj se raje lotim kakšnega poštenega dela«

To za vas ni le hobi, služba pa tudi ne. Je veliko več.

»To je način življenja. Komaj čakam, da se prihodnje leto upokojim in bom lahko še več ustvarjala.«

Zbornik umetnic Poljanske doline

Pred kratkim ste imeli sestanek z ženskami, s katerimi boste izdale Zbornik pesnic in pisateljic Poljanske doline.

»S Frančkom Bohancem sva nekaj let nazaj ugotovila, da je v Poljanski dolini veliko pesnic in pisateljic različnih družbenih slojev, izobrazbe in starosti. Vse te ustvarjalke nimajo nobenih pravih možnosti za predstavitev kulturni javnosti. Res imamo revijo Sejalec, vendar je to premalo. Navezala sem stike z ustvarjalkami, poslale so mi svoja dela, Franček Bohanec jih je uredil, le nebo se še ni odprlo, da bi natrosilo kaj denarja.«

Kljub temu niste vrgli puške v koruzo?

»Lobirala sva na občinah v Žireh, Gorenji vasi in Škofji Loki, saj sem trdno prepričana, da bo Zbornik nekaj posebnega, na visoki umetniški ravni. V Žireh so nas potem prijetno presenetili s 600 evri, kar nam je dalo vetra v jadra, saj smo upali, da bo tak odziv tudi drugod. V občini Gorenja vas-Poljane je bil prispevek manjši, vendar upam, da še niso rekli zadnje besede, iz Škofje Loke pa ni bilo niti odgovora. A bomo še vztrajale, saj smo ženske, pa še izjemno trmaste povrhu! Jezerškovi iz Hiše kulinarike so nam ponudili sodelovanje in pri njih bomo novembra pripravile literarni večer, na katerega bomo povabile vse, ki imajo vsaj malo posluha za pisano besedo. Vse skupaj bo potekalo pod motom Pridi po svoj verz! Obiskovalci bodo lahko prisluhnili še Anici Berčičevi in njeni interpretaciji Šarevčeve slive, Barbari Dolenc, Uršuli Ramoveš. Slikarke iz Poljanske doline bodo postavile na ogled nekaj svojih slik, in ker smo ženske, se lahko nadejate, da se bo splačalo priti tudi zaradi kakšnega presenečenja, ki ga še skrivamo v rokavu.«

Kdaj naj bi zbornik izšel?

»Takoj, ko bomo imele dovolj denarja, najkasneje pa do 8. februarja.«

Kdaj bo izšla vaša naslednja knjiga?

»To pa je enostavno vprašanje. Otroška knjiga Blaž in čriček Matiček je pri ilustratorki Renati Burnik in lektorici. Izšla bo v samozaložbi enkrat prihodnje leto. Seveda imam v delu novo knjigo za otroke o deželi Umazaniji, trenutno pa pišem tudi kriminalko. Malo bolj žgečkljivo.«