Matilda je v Mehiki Katrina

Na zanimivi razstavi v kranjski knjižnici izvemo, da dan mrtvih v Mehiki praznujejo v sladkostih in veselju.

Medtem ko se pri nas pokojnikov spominjamo z žalostjo, je v Mehiki v dneh okoli prvega novembra še posebej praznično in veselo. »Vsi sveti so pri njih več kot le spomin na umrle, saj se ljudje radostijo in v znak spoštovanja do mrtvih praznujejo življenje. Na ta dan se duše mrtvih vrnejo, da bi praznovale z živimi, zato živi poskrbijo, da se pokojni v tem času še posebej dobro počutijo,« razmišlja knjižničarka Ines Jenšterle, avtorica razstave z naslovom Smrt je lahko tudi vesela in sladka, ki je v teh dneh na ogled v Pionirskem oddelku Osrednje knjižnice Kranj. Mehičani po domovih postavijo oltarje, jih okrasijo s cvetjem, dišavami in slikami umrlih. Ponavadi dodajo lobanjice iz sladkorja, na katere lepijo imena pokojnih. Pokojniku poleg hrane, ki jo je imel najraje, ponudijo tudi alkohol in cigarete. Da bi duša lažje našla pot do oltarja in živih, okolico posujejo s cvetnimi lističi živih barv. Družine pokojnih se ob domačih oltarjih zberejo 31. oktobra, naslednji dan pa se odpravijo na podobno okrašena pokopališča, kjer ostanejo tudi vso noč, zadeva se spremeni v prave družinske zabave. S seboj prinesejo kitare, radije, hrano, pijačo … »Zadeva je res bolj podobna veselici kot pa žalni povorki,« razlaga Jenšterletova, in poudarja, da so, kljub temu da Mehika velja za močno katoliško deželo, njihovi običaji v tem času povezani s starodavnimi verovanji iz predkolumbovskega časa, ko niso poznali strahu pred umiranjem …

In ni čudno, da smrt v Mehiki spremlja posebna oblika humorja. »Ko zmešata ljubezen se in žganje, grem v smrt čez lepe sanje« in »Ob dobri tekili in mastni hrani, se človek smrti sploh ne brani« preberemo na razstavljeni majici, s katere se veselo smehlja Catrina (pri nas Matilda). Njeno najbolj znano podobo, veselo, nasmejano s klobukom s širokimi krajci, je leta 1913 ustvaril slikar Jose Guadalupe Posada. V času pred dnevom mrtvih v Mehiki oživijo tržnice, prodajalne slaščic …, ki so polne izdelkov z mrtvaško simboliko. Kar nekaj tovrstnih spominkov je razstavljenih tudi v knjižnici, od sladkarij do okostnjakov, ki se veselo smejijo iz krst ter otroških igrač z likom okostnjaka. Ob predmetih iz Mehike je Jenšterletova pripravila tudi nekaj zanimivih zapisov na to temo ter seveda knjižnega gradiva, ki si ga je moč izposoditi tudi v Osrednji knjižnici Kranj.