Nakupovanje kot olimpijska športna panoga

Med športi, ki v zadnjem času najbolj zanimajo mlade Slovenke, je nakupovanje. Če vsaj občasno preberete ali poslušate kakšno anketo, vam je lahko jasno, da to postaja eden najpopularnejših športov, zato sem pripravila nekaj predlogov za njegovo uvrstitev med olimpijske discipline.

Že kar nekaj časa je od takrat, ko sem v eni od revij za najstnike prvič prebrala, da je najljubši šport privlačnega dekleta na sliki … nakupovanje. Nisem bila čisto prepričana, ali je to šala ali zgolj napačen odgovor na konkretno vprašanje. Ko sem takšne odgovore začela slediti vse pogosteje, o šali nisem več premišljevala, o napaki tudi ne, pač pa sem začela resno razmišljati, da se časi spreminjajo, da se je današnja mladina naveličala utrujajočih športov, kot so atletika, tenis, smučanje, košarka … in drugi ter sklenila, da bo svoj čas porabila za koristnejše športe. Za nakupovanje, na primer.

Tako me že kar nekaj časa srbijo prsti, da bi pod rubriko »vaši predlogi« na spletni strani Olimpijskega komiteja Slovenije odtipkala, da naj nakupovanje postane olimpijska športna disciplina. Ali naj pride vsaj na listo športov, ki se potegujejo za takšen status. Seveda se zavedam, da bom s takšno pobudo malce razburkala ustaljeno športno javnost, hkrati pa se zavedam tudi dejstva, da moj predlog še ni povsem izdelan. Nisem še namreč natančno izdelala pravil tekmovanja v nakupovanju. Če ni pravil, potem je nemogoče določiti zmagovalca. Pri športu pa mora nekdo zmagati, sicer kolajne ne bi imele prave vrednosti! Zato sem že pripravila nekaj predlogov.

Prva disciplina nove olimpijske panoge naj bi se imenovala nakupovalni triatlon. Zmagala naj bi tekmovalka (lahko je to tudi tekmovalec, saj športi že nekaj časa niso zgolj ženski ali moški), ki bi čim hitreje prišla iz prvega v tretje nadstropje, ob tem pa bi v vsakem kupila en artikel po najugodnejši ceni za najboljšo kakovost. To pravilo je sicer na prvi pogled malce komplicirano, z leti, izkušnjami in vedno bolj praznimi denarnicami, pa sem prepričana, da bi se prav te discipline lotilo veliko mladih.

Druga disciplina bi se imenovala družinski nakupovalni triatlon, v ekipi pa bi bili najmanj trije tekmovalci. Najprej bi jih poslali v trgovino z živili, kjer bi morali kupiti vse potrebno za preživetje v tistem tednu, pri čemer ne bi smeli zapraviti več kot četrtine povprečne slovenske plače. Nato bi jih poslali v drugo nadstropje, kjer bi morali kupiti še oblačila in čevlje in znova ne bi smeli porabiti več kot v prvem nadstropju. Sledilo bi še tretje nadstropje, kjer bi se oskrbeli s knjigami, zvezki, zdravili in ostalimi malenkostmi in znova ne bi smeli zapraviti več od predpisane vsote. Družina, oziroma ekipa, ki bi zapravila najmanj in kupila največ, bi postala olimpijska prvakinja v družinskem nakupovalnem triatlonu.

Imam še nekaj idej za pravila, najbrž bi mi jih strokovni sodelavci pri Olimpijskem komiteju Slovenije svetovali še kaj in preden bi bil naš predlog posredovan Mednarodnemu olimpijskemu komiteju, bi zagotovo v kateri od anket ali (tega si ne upam predvideti) celo referendumu, doživel še kakšno spremembo. Ne glede na ves postopek uveljavljanja nove športne panoge, h kateremu sodi tudi logotip in vse drugo, sem prepričana, da se bo nakupovanje kot šport hitro uveljavilo. Tudi zato, ker mladi vedno znajo izbrati šport, ki je atraktiven, kjer dobijo izkušnje za življenje in ki jim pomaga tudi preživeti.