Zlata zakonca Bizjak

Za to, da sta uspešno zdržala skupaj prvih petdeset let, Jožica in Jože Bizjak pravita: "Z žensko se ne moreš skregati, ker to ne bi imelo nobenega smisla."

Trstenik - Jožica, rojena Zaplotnik, in Jože Bizjak sta se vzela 19. oktobra 1957; ona doma s Trstenika, on s Primskovega pri Kranju. »Približno deset primskovških fantov nas je bilo, ki smo radi kakšno ušpičili. Beseda je dala besedo in en večer smo šli v mesto s svečkami v žepu. Ko je mimo prišlo kakšno luštno dekle, smo svečke hitro potegnili iz žepov, jih prižgali in šli v koloni za njo. Tako sem spoznal tudi Jožico. Vztrajal sem kar nekaj večerov, ko se mi je le uspelo zmeniti za randi,« je povedal Jože Bizjak. Ohcet je bila skromna, povesta zakonca, z eno izjemo: »Do poročnega obreda v Mestni hiši v Kranju smo se peljali z avtom Opel Record, last prijateljevega očeta, ki je bil za tiste čase prava limuzina. Na Trsteniku je bila cerkvena poroka, skromna ohcet pa doma pri Jožici,« sta povedala.

V zakonu sta se rodili hčerki Zvonka in Jožica. Sta stara starša štirim vnukom: Evi, Adi, Gregu in Danici. Nekaj let so stanovali pri Jožičinih domačih na Trsteniku, zatem v najetem stanovanju v Goričah, v osemdesetih letih prejšnjega stoletja pa sta sezidala hišo na Trsteniku s krasnim pogledom na Storžič. Jožica je do upokojitve delala kot frizerka v Brivsko frizerskem podjetju v Kranju, Jože je delal v orodjarni v Iskri, nekaj let je služboval tudi v Berlinu. Jože je imel številne hobije, bil je alpinist, strelec, jadralni padalec, turistični in planinski vodnik, motorist, knjigoljub, mojster gobelinov ... Nekaj hobijev je ohranil vse do danes, skupaj s soprogo pa planinarita, se udeležujeta izletov, tudi izletov Gorenjskega glasa.

Zlatoporočenca sta za obletnico priredila prijateljsko večerjo v Joštovem hramu na Posavcu. Poročnega obreda nista ponovila, ker, kot pravita: »Samo enkrat sva dala zaobljubo in ta naj drži za večno.« Za to, da sta uspešno zdržala skupaj prvih petdeset let, pa oba pravita: »Z žensko se ne moreš skregati, ker to ne bi imelo nobenega smisla.«