Ščepec iskrivosti, dobra volja ...

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / ponedeljek, 17. januar 2011 / 06:00

Pri založbi Ekslibris je izšla nova knjiga za otroke Borovničja princeska avtorice Milene Miklavčič. Pred izidom tudi knjiga kratkih zgodb z naslovom Ženske.

Mar otroci v svojem odraščanju potrebujejo igrače in računalnike, da bi bili srečni in zadovoljni? Mala deklica Šnitka se s svojimi prijatelji druži ob nabiranju borovnic in jim prav nič ne manjka. Nasprotno. Zgodi se jim toliko zanimivih stvari, da pokličejo Mileno Miklavčič, novinarko, pisateljico in vsestransko kulturnico, naj vse to popiše. Borovničja princeska je že šesta njena knjiga za otroke, med katerimi so tudi nagrajene: za najboljšo slovensko samozaložniško knjigo leta 2006 (Pri hrastu na levo), posebno priznanje na mednarodnem natečaju za najboljšo otroško in mladinsko knjigo mesta Schwanenstadt 2009 (Šnitka), lani pa se je med najboljše uvrstila slikanica Marička in medvedek.

Gre v najnovejši knjigi za borovnice pod Poreznom, za deklico drobne postave, črnih oči ali …? »V otroških letih sem velik del počitnic preživela v gozdu ob nabiranju borovnic. Borovničarji smo bili bolj samotarske sorte, saj smo sicer postavili svoje košare skupaj, pod isto drevo, a potem smo se porazgubili med praprotjo vsak na svojo stran. V tihoti gozda, medtem ko so borovnice polnile lonček, so misli tavale sem in tja, in da ni bilo dolgčas, so se v domišljiji že takrat ustvarjale različne zgodbe, ki pa so čez leta, ko sem odhajala po borovnice s svojimi otroki, vnovič priplavale na dan. Otroci so bili ob pripovedovanju te in še kakšne druge zgodbe bolj mirni, niso tečnarili za domov, obenem pa je dobilo nabiranje borovnic nek poseben, pravljični čar. Takrat, ko smo zidali hišo, ni bilo denarja, da bi odhajali na morje, nabiranje borovnic pa je pomenilo otrokom prav zaradi pravljičnosti tega dokaj vsakdanjega opravila povsem enakovredno nadomestilo,« razmišlja Miklavčičeva. Zgodba pripoveduje, kako se je v težkih časih, v katerih smo, potrebno znajti. Pogosto se moramo odrasli odreči marsikateri dobrini, ki nam je še včeraj pomenila nekaj povsem vsakdanjega in običajnega. Tudi otrokom moramo bolj pogosto reči ne, ko si česa zaželijo. Z Borovničjo princesko pa Milena želi starše potolažiti, da to, da otrokom ne morejo dati in kupiti vsega, kar si želijo, sploh ni tako hudo, kot je videti. Milena je prepričana: »Še nikoli doslej nismo imeli toliko priložnosti, da sami, z lastnimi rokami, sivimi celicami, srcem in dušo naredimo kaj zase, predvsem pa za to, da nam ni dolgčas. Iz Borovničje princeske pa se tega, kako dati domišljiji krila, še najlepše naučimo. Kar pa, mimogrede, tudi pomeni, da se naučimo tega, zakaj, sem in tja, računalnik damo na off.«

Avtorico smo povprašali, od kod črpa vse te čudovite zgodbe, iz lastnega otroštva ali iz otroštva svojih otrok in iz okolice? »Starejša kot sem, bolj se učim opazovati. Bolj poslušam srce in celo raje ga slišim, kot sem ga kdajkoli prej. Ker hodim po svetu z odprtimi očmi, vidim tudi tisto, kar nam je običajno skrito. Žalosti me, ko se zavem, da je bilo moje otroštvo, pa tudi otroštvo mojih otrok v primerjavi z današnjimi časi, ki pokajo po šivih po količini igrač, veliko bolj domišljijsko bogato in vsebinsko polno. Igrače ubijajo duha, v otroku zatirajo željo po ustvarjanju in domišljiji uspešno strižejo krila. Želim si, da bi tako mladi kot starejši bralci preko Borovničje princeske vnovič odkrili, da za to, da smo srečni in zadovoljni, ne potrebujemo gore igrač, ob katere se spotikamo, temveč le ščepec iskrivosti, dobre volje, svobode duha in pol kilograma energije, s katero damo domišljiji vetra.«

Kot je povedala Miklavčičeva, v pisanju neizmerno uživa. V zadnjih nekaj letih je bila na različnih literarnih natečajih dokaj uspešna tudi z zgodbami za odrasle, odkrila je namreč, da tudi njim lahko marsikaj pove, a kljub temu razmišlja, da bodo najmlajši še dolgo središče njenega ustvarjalnega vesolja. Tokrat je njena knjiga izšla pri založbi Ekslibris, prejšnje je izdaja v samozaložništvu. »Priznam. Zelo sem nestrpna. Ko je knjiga enkrat napisana, enostavno nisem sposobna čakati, da bi se pri založbi, s katero se povežem, prebudili. Zato sem doslej knjige izdajala v samozaložbi. Na neki način tudi zato, ker sem na knjigo, ki je del mene, tudi čustveno navezana. Pri zadnji knjigi sem imela srečo, z Gregorjem Podobnikarjem iz Ekslibrisa sva se dobro ujela in prepričana sem, da se to vidi tudi na pravkar rojeni knjigi Borovničja princesa,« je povedala Milena Miklavčič, tudi stalna sodelavka Gorenjskega glasa, za katerega med drugim piše rubriko Usode. Marca bo na knjižne police prišla njena nova knjiga s preprostim naslovom Ženske. »V njej bodo zbrane zgodbe, ki bi se lahko zgodile vsaki od nas. Morda se bodo komu zdele rahlo erotične, ampak … tudi dotiki so del vsakega vsakdana, mar ne?«