V glasbi in pravu šteje spomin

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: GG Plus / sobota, 27. oktober 2007 / 06:00

Če ne bi bil že po naravi naklonjen dobrodelnosti, verjetno ne bi bil član Lions kluba, pravi zase znani škofjeloški odvetnik in glasbenik Franc Sever iz Sv. Duha.

Avgusta ste kot predsednik Lions kluba Škofja Loka prevzeli zahtevno nalogo organizacije dobrodelnega koncerta na dvorišču Škofjeloškega gradu, na katerem so nastopili izvrstni simfoniki z Vrhnike in pevca Vera Mlejnik in Janez Lotrič. Koncert ste organizirali skupaj z Rotary klubom Škofja Loka. Verjetno ste si oddahnili ob pogledu na popolnoma zasedeno prizorišče, na navdušeno občinstvo.

»Koncert je uspel nad pričakovanji. Pripravljati smo ga začeli spomladi, saj je od ideje do izvedbe potrebnega veliko dela. Dobiti je bilo treba izvajalce in uskladiti njihove obveznosti z dnem našega koncerta. Janez Lotrič je na primer zaseden za nekaj let naprej. Ko sem pomislil še na vreme, ki je za prireditev na prostem najpomembnejši dejavnik, me je bilo groza. Še pred koncertom je kazalo na dež in so me prijatelji hecali, da nam stolov ni treba pomivati, ker jih bo kar dež opral … K sreči imam že nekaj izkušenj z dobrodelnega koncerta, ki sem ga organiziral leta 2005. Takrat je bilo prav stresno, ko sem zadnji dan pred koncertom ugotavljal, kaj vse je bilo potrebno še storiti. Nekatere stvari sem si zapisal in zapiski so mi prišli tokrat zelo prav. Že med koncertom, ko sem videl navdušeno občinstvo in je bil vzpostavljen odličen stik med njim in nastopajočimi, je bil občutek fantastičen.«

Domnevam, da Vam je bilo kot glasbeniku lažje nagovoriti pevce in glasbenike za nastopanje na dobrodelnem koncertu.

»To je prednost. Mogoče je prednost tudi v tem, da znam izbrati in poslušati glasbo nekoliko drugače kot drugi. Znam slišati kakovost. Janez Lotrič verjetno ne bi nastopil, če se pred leti ne bi osebno spoznala na njegovem nastopu skupaj s škofjeloškim pihalnim orkestrom. Janez je zanimiv in krasen človek. Običajno so pevci njegove kakovosti muhasti. Tudi Vera Mlejnik je odlična pevka in sem bil vesel, da je bila pripravljena sodelovati. Vrhniški simfonični orkester sem prvič poslušal pred štirimi ali petimi leti. Njegovo igranje mi je padlo v uho. Za amatersko raven je res dober orkester. So nad povprečjem in sem bil vesel, da so bili tudi pripravljeni sodelovati. Glasbeniki in pevci radi nastopajo na dobrodelnih prireditvah. Mi smo jim za naš koncert povrnili le osnovnestroške, kar je običajno, saj niso oni tisti, ki darujejo, ampak smo to organizatorji koncerta.«

Denar, ki ste ga zbrali na koncertu, ste že razdelili.

»Pri delitvi pomoči sodelujemo s Centrom za socialno delo iz Škofje Loke, ki nam lahko najbolje svetuje, komu pomagati. Sprva smo darovali le denar, sedaj pa pomoči potrebnim zagotavljamo opremo ali gradbeni material. Na srečo so v klubu ljudje, ki lahko pomagajo na tak način. Z denarjem, zbranim na koncertu, smo že pomagali trem študentom in trem družinam, ki so jih prizadele poplave. Pomoč je prišla v prave roke.«

Poklicno ste pravnik, ljubiteljsko pa glasbenik. Imata pravo in glasba kaj skupnega?

»Mislim, da je pri obeh treba uporabljati pamet in spomin. Glasbo se moraš naučiti tudi na pamet. Pri Slakih nisem nikdar igral z not. Odraščal sem v glasbeni družini, končal sem glasbeno šolo, razen tega pa sem se tudi sam glasbeno izobraževal, tako da harmonije in aranžerstvo malo bolje poznam kot povprečen glasbenik. Pri aranžiranju včasih tudi sam kaj naredim.«

Severji ste glasbena družina. Oče je bil med ustanovitelji škofjeloškega pihalnega orkestra.

»Pri nas je bila glasba doma. Otrok nas je bilo sedem. Jaz sem drugi po vrsti, najstarejši pa je bil že pokojni Janez, ki je do smrti igral trobento pri škofjeloškem pihalnem orkestru. Oče je umrl pred desetimi leti. Nad 60 let je igral pri godbi. Nikdar nas ni silil v glasbo, ampak smo se otroci zanjo navduševali sami. Pogosto je moral pred nami skrivati ustnike, da otroci nismo pihali vanje in jih 'zapihali'. Z bratom Janezom sva najdlje vztrajala pri glasbi. Sam sem začel igrati pri škofjeloškem pihalnem orkestru z enajstimi leti. Pri godbi igram bariton in trombon, pri Slaku pa sem igral berdo, bas kitaro in bas.«

Ali morda veste, zakaj Vas prijatelji kličejo »Alah«?

»Ne vem, zakaj. Vem le to, da so me tako začeli klicati v osnovni šoli, ko smo se navduševali nad knjigami, ki so opisovale Indijance, vendar tam, kolikor se spominjam, takih imen ni bilo.«

Kot glasbenik ste najbolj znani zaradi dolgoletnega igranja v ansamblu Lojzeta Slaka. Kje sta se srečala?

»Z Lojzetom Slakom sva se našla povsem po naključju. Že na gimnaziji smo imeli svoj ansambel, potem pa sem nekaj časa nastopal z ansamblom Igorja Jamnika iz Žabnice in z brati Pleško, ki so bili odlična in zelo znana pevska skupina. Za moje srečanje z Lojzetom Slakom je bil 'kriv' Rado Ferlan iz Škofje Loke, ki je sodeloval s Slakovim ansamblom. Ker je leta 1965 njihov basist zbolel, so na hitro iskali njegovo zamenjavo. Rado je predlagal mene. Lojze Slak in Niko Zlobko sta me prišla poslušat v Železnike, kjer sem igral z Jamnikovim ansamblom. Bila sta zadovoljna in povabila sta me k sodelovanju. 'Oženili' smo se, zakon je trajal 24 let, do leta 1989.«

Igrati v Slakovem ansamblu je bila gotovo za Vas velika čast. To so bili časi, ko je bila slava ansambla Lojzeta Slaka in Fantov s Praprotna na vrhuncu. Imate na te čase prijetne spomine?

»Igrati pri Slakih je bilo res nekaj posebnega. Spomini so izjemni. Za njihove nastope je vladala prava evforija. Ko smo v ljubljanskem kinu Sloga igrali za praznik šoferjev in avtomehanikov, je občinstvo podiralo sedeže. Ko sem odprl odvetniško pisarno, sem se poslovil od ansambla. Kot sodnik sem lahko še usklajeval obveznosti na sodišču in v ansamblu, v odvetništvu pa to ni bilo več mogoče. S člani Slakovega ansambla smo ostali prijatelji. Najpogosteje se videvam z Lojzetom in Nikom Zlobkom, s katerim sva se še posebej dobro razumela. Predlani, ko je basist Tone Štritof zbolel, sem celo znova zaigral z njimi.«

Se Vam kdaj stoži po igranju v ansamblu, po nastopih, po polnih dvoranah, ki ste jih bili vajeni?

»Ker sem spoznal, kako kruto je življenje z glasbo, pa ne zaradi finančnih, ampak zaradi drugih razlogov, poklicno ukvarjanje z glasbo ni bilo nikdar moj cilj. Pravniški poklic je bil zame zanimivejši. Šele po prenehanju igranja pri Slaku sem spoznal, koliko časa smo porabili za nastope, vaje in snemanja. Nenadoma sem imel veliko prostega časa, ki sem ga hitro zapolnil z drugačnim načinom življenja. Več je bilo časa za družino, s katero sem bil pred tem zelo redko. Čez pol leta pa si nisem mogel več predstavljati, da bi znova živel tako kot v času igranja v ansamblu. Za veselje igram pri škofjeloškem pihalnem orkestru, v katerem sem med najstarejšimi člani. Veseli me, da je pri godbi vedno več mladih, glasbeno izobraženih godbenikov. Na trobento že uspešno igra fant, star 12 let.«

Gredo po Vaših glasbenih poteh tudi otroci?

»Otroke Jernejo, Barbaro in Mitja zanima glasba. Mitja, ki je odvetnik in ima svojo odvetniško pisarno, je končal srednjo glasbeno šolo in se ukvarja z glasbo kar resno. Že deset let igra pri ansamblu Svetlin.«

Kakšen je Vaš glasbeni okus?

»Imam abonma radijskega simfoničnega orkestra. Obožujem klasiko, všeč pa mi je tudi igranje ljubljanskega Big Benda, kot glasbenik pa uživam ob vsaki dobri glasbi.«