Kmetija, ki podira stereotipe

Besedilo: Silvana Knok
Kategorija: Medvode / sobota, 13. oktober 2007 / 06:00

Redijo 140 glav govedi, od tega 80 krav molznic črno-bele pasme. Obdelujejo 60 hektarjev zemlje in vendar si štiričlanska družina zna privoščiti tudi dopust.

Zavrh - Priznanje kmetijskega ministrstva za zgledno rejo goveda črno-bele pasme in vrhunske dosežke pri prireji mleka, ki ga je kmetija Misovih - ali po domače Matjaževih - prejela na minulem kmetijskem sejmu v Gornji Radgoni, je le pika na i sicer uspešni sezoni, saj se lahko pohvalijo tudi z novimi sedmimi zvonci, ki so jih dodali številnim prejšnjim – to so posebna priznanja na državni razstavi plemenskih govedi črno-bele pasme, ki je bila letos kar na gospodarskem razstavišču sredi Ljubljane. Tri zvonce so prejeli za razstavljene živali, kjer so ocenjevali predvsem njihov okvir, videz in vime, štiri zvonce pa so prejeli za krave, ki so za časa svojega življenja presegle proizvodnjo 100 tisoč litrov mleka.

Matjaževa kmetija sodi med najbolj uspešne slovenske kmetije, saj se z letno pridelavo 11 tisoč litrov mleka na kravo uvršča krepko nad evropsko povprečje. In za boljšo predstavo – vsaka izmed osemdesetih krav molznic, kolikor jih je trenutno v njihovem hlevu v prosti reji ali na paši, »pridela« v idealnih pogojih celo 33 litrov mleka na dan. Mleko potuje v Italijo in veliko se ga v obliki mlečnih izdelkov vrne nazaj v Slovenijo.

Kmetija, na kateri živijo bogato družinsko življenje

»Vsaka nagrada je za rejca spodbuda za naprej in seveda veselje, da so tudi drugi opazili dosežene rezultate. Ti pa seveda ne pridejo kar čez noč in so delo več generacij. V našem primeru se je intenziven razvoj goveda črno-bele pasme začel pred dobrimi šestimi desetletji, sama kmetija pa je na tem mestu že najmanj tristo let. Legenda namreč pravi, da je v gradu nad domačijo, kjer je še dandanes gradišče, živel hudoben graščak. Za svojo hudobo je bil kaznovan s silno grdim sinom, ki ga nobena ni hotela za moža, zato je ostal brez potomcev. Svojo zemljo je razdelil med dva hlapca, med Matjaža in Bačnika. Daljni potomec slednjega je tako tudi Jakob Aljaž, na katerega smo sosednje zelo ponosni in vsem, ki obiskujejo njegovo rojstno hišo v neposredni bližini, radi povemo o njegovem življenju in delu. Predvsem mi je blizu njegovo slovenstvo,« pripoveduje Tomaž Mis, ki sedaj gospodari na »Matjaževini«, skupaj z ženo Cirilo in gimnazijcema, šestnajstletno Anamarijo in leto dni starejšim Tomažem. Oba sta bila ta dan še posebej delavno razpoložena; sin se je lotil tehničnih popravil v molzišču, hči pa je pomagala gostincem na Šmarni gori, tako kot to občasno počne že zadnjih deset let. Prav tam je njun oče spoznal mamo, Ropretovo Cirilo iz Zapog. »Ja, ja. Še dandanes rad obujam tisti dan in se vračam gor. Tam okrog 250-krat na leto,« pravi gospodar hudomušno in omaja tisto mnenje, da za kmete ni dopusta. »Z dobro voljo in pravo organizacijo dela, si tudi mi lahko privoščimo dopust na morju in smučarijo pozimi. Včasih sva si z ženo dopust privoščila izmenično, odkar pa nam na kmetiji pomaga Robi, vajen dela na veliki farmi, se odpravimo na pot kar skupaj. Smo tudi prva in doslej še edina družina, ki je v enem letu prehodila »Aljaževo pot od doma do doma«, ki se začne prav tu v Zavrhu, se nadaljuje po gorskih vrhovih, planinskih postojankah, cerkvah in župniščih in se zaključi v Aljaževem domu v Vratih.«

O bogatem družinskem življenju priča več albumov s fotografijami, ki jih Cirila med našim pogovorom pokomentira in s sliko argumentira moževe besede: »Tole smo mi na morju, na Pagu … To so naši otroci v bazenu, zadaj pa naše krave … Otroci iz vrtca na ogledu naših krav … Tole je pa smučarija na Kronplatzu … Pa strokovni izlet na Nizozemsko. Ja, tam pa se da kaj novega izvedeti … Pa Tomaž skupaj s člani Goriškega kluba Jakoba Aljaža, že kot njegov predsednik … Naši plezajo v steni. Sina smo peljali na Triglav pri dobrih petih, hči pa pri sedmih …Torta, taka, kot jo spečem za vsak rojstni dan … Pa naše krave na eni izmed razstavi. To so prava lepotna tekmovanja. Krave namreč očistimo in ostrižemo po celem telesu, jim uredimo parklje in na koncu premažemo z jedilnim oljem, da se bolj svetijo … Tukaj je pa sin Tomaž. Je najmlajši doslej, ki je opravil izpit za osemenjevalca. Doslej je vedno govoril, da bo veterinar. Anamarija še nič ne ve, je pa bolj zgovorna in igralka v pirniškem Otehajčku … Zgodaj smo ju navadili na delo.«

Kmetija, ki gradi na izkušnjah in načrtuje z znanjem

Medtem pa je gospodar Tomaž na trhla tla postavil še nekaj stereotipov iz preteklosti: »Če so nekdaj dejali, da naj na kmetiji ostane tisti, ki ni za v šole, sedaj temu ni tako, kajti uspešnega kmetovanja brez znanja danes ni. Še formalna izobrazba s področja agronomije, če si jo pridobil že pred leti, ti ne pomaga veliko brez dodatnega izobraževanja in spremljanja novosti. In če je nekdaj veljalo, da je cel rod lahko počasi »zapil« ali »zakartal« cel grunt, so danes takšni časi, da lahko kmetijo zapraviš dejansko čez noč, če le ne spremljaš hitrih in nenadnih sprememb na tržišču.«

Sedanji rod Matjaževih sega v začetek 20. stoletja, ko se je na kmetijo priženila Petrovčeva Mici iz Hrastja, njene trdne temelje pa sta postavila že Tomaževa starša, oče Martin in mama Milena, ki sta dokaj odločno in smelo gospodarila na kmetiji še do pred kratkim. Tik preden bi bilo morda prepozno, sta starša vendarle spoznala, da nekdanji rek, ki je veljal na kmetih, češ »jaz tebi ključ, ti meni luč«, ne sme veljati več. Kmetijo sta prepustila najmlajšemu izmed treh sinov, saj je ta, kot pravi oče Martin, pokazal največ volje do dela in napredka kmetije. Tudi preostala dva, veterinar Matjaž in podjetnik Boštjan, se kmetovanju nista povsem odpovedala, saj redita čredo ovac v neposredni bližini.

Mama Milena, ki je še vedno na tekočem z vsemi dogajanjem doma in po svetu, se dandanes bolj drži doma, saj ji tudi noge ne služijo najbolje, oče Martin pa si je poleg planinarjenja, smučanja, urejanja rož in domačega vrta, v zadnjem času omislil še kolesarjenje. Ko ga pobaramo, če je res pred tednom dni v enem dnevu prekolesaril 60 kilometrov, me hudomušno popravi, češ da jih je bilo 62 in to v pol dneva. Sicer pa je še vedno »zadolžen« za tradicionalno košnjo s koso v zgodnjih jutranjih urah povsod tam, kjer drugače ne gre.

Kmetija, ki gre v korak s tržnimi zakonitostmi sodobne družbe

»Najhitrejši razvoj je naša kmetija doživljala tam v osemdesetih letih, ko smo zgradili nov hlev in še povečali število živali. Takrat smo mleko tudi predelovali. Ja, po Ljubljani se je popilo mnogo kavic z našo sladko smetano in pojedlo veliko burekov z našo skuto. Potem pa so prišli veliki trgovci in mi z našo kakovostjo cenovno nismo bili več konkurenčni. Tudi trenutno početje trgovcev ni v prid niti naroda niti države. Rešitev? Jaz jo vidim v tem, da bi tako kmetovalci kot predelovalci in trgovci stopili skupaj in se dogovorili, kolikšen del pogače komu pripada,« pravi Tomaž Mis, ki je član upravnega odbora Govedorejsko poslovnega združenja, prek katerega vse njihovo mleko potuje v Italijo. Kot eden največjih pridelovalcev mleka v Sloveniji namreč ni več uspel uresničevati svojih interesov znotraj povojnega zadružniškega sistema, kajti ta po njegovem mnenju ne gre v korak s tržnimi zakonitostmi sedanje družbe.

»Trenutno je v hlevu 140 glav govedi, od tega 80 krav molznic s povprečno mlečnostjo 11 tisoč litrov na leto v standardni laktaciji. 32 centov dobimo za liter mleka z vsebnostjo 4 odstotke maščobe in 3,3 odstotka beljakovin. Naše slovensko mleko je zaradi strukture osnovne krme in načina prehranjevanja »belo«, kar je predvsem v Italiji nadvse cenjeno, zaradi izdelave mocarele in belega sira. Do tovrstnih rezultatov pripelje pravilen pristop pri selekciji in nakup najboljšega semena plemenskih bikov. Smo zagovorniki proste reje in paše. Od nekdaj namreč poudarjamo, kako je za visoko prirejo mleka pomembno počutje krav. Poskrbimo za maksimalno ugodje, poleti celo za prho, s katero preprečimo vročinski stres,« nizata dejstva Tomaž in Cirila, potem ko se prestavimo pred hlev in z veseljem pokažeta na polno vime krav tik pred molžo.

Misova širitve v tem okolju ne načrtujeta, saj sta prepričana, da bo večino zemljišč okrog njih v bližnji prihodnosti pozidano: »Bližina glavnega mesta je bila nekdaj prednost, sedaj pa je zaradi naselitvenih teženj zgolj ovira. Trenutno obdelujemo 60 hektarjev zemlje. Večino jo imamo v najemu, zato je naša največja želja, da bi jo lahko vsaj nekaj tudi odkupili in si zagotovili prihodnost. Žal pa se bojimo, da bo tudi 27 hektarjev, ki jih imamo že petnajst let v najemu od sklada kmetijskih zemljišč, zavoljo nepravilnega odnosa do kmetijske zemlje nasploh, lahko kupil kdo drug. Nekaj možnosti vidimo tudi v kmečkem turizmu, saj se že sicer veliko pohodnikov in turistov ustavi pri nas in če bi jim ponudili še kakšen mlečni izdelek, pa klobaso in domač kruh, jim predstavili legende in življenje pod Šmarno goro … Pa ta razgled na Triglav ...«