Iščejo zdravo jedro v človeku

Deseti oktober je svetovni dan duševnega zdravja. O različnih vidikih duševne bolezni smo govorili s psihiatrom dr. Jurijem Bonom iz Psihiatrične bolnišnice Begunje.

Duševna bolezen nam je nekaj težko doumljivega, kako sploh pride do nje?

»V psihiatriji menimo, da je duševnih bolezni (ali bolje motenj) več in vsaka je nekaj posebnega, zato se tudi na različne načine z njimi ukvarjamo. Za nekatere precej jasno vemo, kako pride do njih, denimo bolezni odvisnosti, kjer duševne motnje in simptome povzročajo snovi, kot so alkohol in droge, za mnoge pa niti ne vemo, kaj jih pravzaprav povzroča. Vendar tudi pri mnogih organskih boleznih tega ne vemo. Pomembneje kot vedeti, kaj povzroča duševne motnje, nam je vedeti, da ljudje zaradi tega trpijo, da imajo sami ali pa njihovi svojci in okolica neugodne posledice. Bolj je važno, da psihiatri znamo to duševno motnjo prepoznati, in da vemo, na kakšen način jo zdraviti.«

Ali drži, da je danes duševnih bolezni več zaradi sedanjega načina življenja z veliko pritiski in stresi?

»To je znova povezano z vrsto duševno motnje. Sedaj ugotavljamo, da je dejansko več duševnih motenj, zlasti depresije in anksioznih motenj. Ena razlaga je ta, da so zaradi sprememb v življenjskih navadah ljudi ti vse bolj obremenjeni in čedalje manj vključeni v socialne mreže, kot so bili včasih v širši družinski in sorodstveni krog. Tisti, ki so bolj občutljivi za depresijo (vsaka duševna motnja nosi v sebi genetsko nagnjenost ali predispozicijo) v takih pogojih prej zbolijo. Možno pa je tudi, da se spreminja naš pogled na depresijo, da človek, ki začuti te simptome, prej pride k zdravniku, ta pa mu tudi prej predlaga zdravljenje. Učinkovitost in varnost zdravil se je toliko izboljšala, da se danes lahko varneje zdravi veliko širši krog ljudi z duševnimi težavami, in ne tako kot včasih, ko so bila zdravila rezervirana za najhuje bolne in so imela tudi veliko bolj resne stranske učinke. Poznamo še druge vrste duševnih motenj, psihotične motnje, za katere velja, da je njihov pojav bolj odvisen od notranjih dejavnikov v človeku in se ves čas pojavljajo približno enako ter niso odvisne od sprememb v družbeni klimi.«

Pogosto slišimo očitke, da psihiatrija zdravi zgolj z veliko količino zdravil, ne pa tudi z drugimi metodami. Kakšne so sploh metode zdravljenja duševnih bolezni?

»Pri zdravljenju vseh vrst duševnih motenj vedno uporabljamo kombinacijo zdravil in različnih oblik psihoterapije. Slednjo izvajajo psihoterapevti, ki zdravijo s strukturiranim pogovorom. V bolnišnicah in v skupnostni psihiatriji pa poznamo še druge oblike terapije, kot so glasbena, umetniška, likovna, delovna in druge. Izvajajo jo tudi v nevladnih organizacijah, kjer potekata tudi psihosocialna in zaposlitvena rehabilitacija, kar pomeni, da se skuša človeka s kronično psihozo socialno vključevati, graditi na njegovih socialnih veščinah in ga poskušati postopoma rehabilitirati v zaposlitvenem smislu, da bo lahko pozneje spet delal v običajni službi. Na uporabo zdravil v psihiatriji ne moremo gledati zgolj kot na nekaj slabega. Zdravila se vse bolj izboljšujejo, prihajajo nova, bolj učinkovita in tudi veliko bolj varna z manj stranskih učinkov. Nekaterih motenj, kot so demence in psihotične motnje, brez uporabe zdravil ne moremo učinkovito zdraviti. Fleksibilnejši smo lahko pri motnjah, kot so depresija ali anksiozne motnje, ko lažje upoštevamo tudi mnenje samega bolnika, ali želi uporabiti le psihoterapijo ali tudi zdravila. Dejstvo pa je, da psihoterapija za učinkovanje potrebuje veliko več časa, da pride do sprememb pri bolniku in tudi za vzdrževanje sprememb je potrebno veliko bolj intenziven stik s terapevtom tudi kasneje.«

Duševna bolezen še vedno velja za nekaj sramotnega, družbeno nesprejemljivega, ki bolniku pusti pečat. Kaj bi bilo treba storiti, da bi okolica sprejela človeka z duševno boleznijo enako kot vsakega drugega bolnika?

»Zakaj so ljudje z duševnimi motnjami bolj stigmatizirani kot telesni bolniki. Mislim, da zato, ker duševno motnje spremenijo na zunaj bolnikovo vedenje, okolica zazna, da je z njim nekaj narobe. Spremenjeno vedenje pa večinoma ne ustreza našim vrednostnim predstavam. Zato duševno motnjo sprejemamo kot nekaj tujega in se težko identificiramo. S telesno boleznijo se lažje, ker imamo z njo pogostejše izkušnje. Druga stvar pa je to, ker se ljudje običajno bojimo izgubiti kontrolo. Duševna motnja v naših predstavah pomeni ravno možnost izgubo kontrole. Tega nihče noče, zato se ljudje od duševnih bolnikov še toliko bolj distancirajo, ker se jim to zdi nekaj tujega, ker jih je strah, da bi se kaj takega zgodilo tudi njim, to je zelo povezano z našim lastnim strahom pred duševno motnjo. Pri destigmatizaciji zelo pomaga, če se bolniki sami uprejo temu in na primeren način spregovorijo o svojih težavah. Če jih razložijo, težave postanejo okolici bolj razumljive. Terapevti različnih profilov (psihologi, zdravniki, socialni delavci), ki prihajajo v stik z bolniki, pa jim pomagajo zgraditi samozavest in samospoštovanje, spodbuditi njihovo zdravo jedro in aktivirati preostale sposobnosti. So še drugi načini, bolj organizirani, namreč da skušano ljudi čim bolj izobraziti o duševnih motnjah, prek izvajanja javnih kampanj, rezultati dosedanjih namreč kažejo, da se s tem izboljša razumevanje duševnih motenj. Zelo pomembni so tudi ustrezen odnos medijev do bolnikov, permanentno izobraževanje strokovnjakov, prizadevanje za sprejemanje posebne zakonodaje, pomembno pa je tudi zavedanje, da je destigmatizacija dolgotrajen proces, ki ne more učinkovati takoj in ga je treba izvajati trajno.«

Kako gledate na laična združenja, civilnodružbene skupine, društva, ki pomagajo ljudem z izkušnjo duševne bolezni? Kakšno je vaše sodelovanje z njimi?

»Na Gorenjskem obstaja več tovrstnih združenj, Šent, Altra, Ozara, Humana … Te nevladne organizacije so postale pomemben člen oskrbe duševnih bolnikov in njihove rehabilitacije, zlasti tistih, ki imajo kronične psihotične motnje. Pri drugih je včasih dovolj že zdravstvena obravnava v bolnišnicah ali ambulantah. Nevladne organizacije pomagajo pri vsakdanjem funkcioniranju teh ljudi, ko so odpuščeni iz bolnišnice, pri vključevanju v socialne aktivnosti in v družbo in pri zaposlitveni rehabilitaciji. Ljudje v teh združenjih lahko dajo duševnim bolnikom neko zunanjo strukturo in motivacijo za spremembe, ki je ljudje s psihozo velikokrat sami nimajo. Pomembno je tudi, da v teh organizacijah ne gledajo tako medicinsko na duševno motnjo in so usmerjeni predvsem v iskanje zdravega jedra in ne toliko bolezenskega v človeku. Sicer pa sodelujemo z vsemi nevladnimi organizacijami na območju Gorenjske.«