Koristnost treninga na atletski stezi

Če povprašamo rekreativne tekače, ali bi opravili kakšen trening na štiristometrskem stadionskem krogu, bo večina odvrnila, da tam že ne bodo krožili oziroma da je tak trening lahko zgolj dolgočasen.

Pa ni povsem tako. Trening na stezi je specifičen, razlikuje se od treninga na naravnih (gozdnih) stezah in je namenjen predvsem razvoju hitrosti teka, tehnike in gospodarnosti gibanja. Vrhunski tekači na dolge proge redno trenirajo na atletski stezi, medtem ko rekreativci precej manj, večina pa se atletskemu stadionu niti »ne približa«. Če tečemo zgolj za užitek, zdravje in dobro počutje, potem se bomo zagotovo najbolje počutili prav na mehkih gozdnih stezah, travnikih in kolovozih. Steza pa pomeni korak naprej v tekaškem razvoju. Dokaj trda poliuretanska podlaga omogoča dober stik s podlago in boljšo odrivnost, ker pa je podlaga povsem ravna, tudi ni nevarnosti, da bi si npr. zvili gleženj. Nekateri tekači imajo težave zaradi trde podlage in ob prekomerni vadbi se lahko pojavijo tipične tekaške poškodbe zaradi nenehnega pritiska na trdo podlago. Vnetje pokostnice, ki se lahko ob nadaljnji vadbi razvije v zelo neprijeten stresni zlom, je le ena izmed poškodb zaradi teka po trdih podlagah. Seveda to poškodbo staknemo tudi na teku po asfaltnih podlagah. Je pa tako: nekdo je bolj nagnjen k tovrstnim poškodbam kot kdo drug. Ko sem sam v svoji najboljši tekaški sezoni pred nekaj leti dokaj redno treniral na atletski stezi, se je ob povečanem obsegu hitro pojavila bolečina v golenici, in glede na izkušnje, sem takoj prenehal vaditi na stezi in se z manj intenzivno vadbo »preselil« v gozdove. Napaka je bila predvsem ta, ker sem na stezi pretekel skupaj z ogrevanjem in iztekanjem skoraj petnajst kilometrov ter nato opravil še serijo atletskih poskokov. Tak trening me je sicer precej utrudil, a tudi okrepil. Tipičen trening je bil šestkrat tisoč metrov v okoli treh minutah. Zadnji ponavljani tek je bilo že pravo umiranje, ciljna ravnina pa nekakšen brezglavi šprint. Tista sezona je bila tudi sezona osebnih rekordov, ki jih verjetno ne bom več presegel. Preteklo nedeljo pa sem popoldan spet izkoristil za krajši trening na popolnoma praznem kranjskem atletskem stadionu. Ker sem bil prvič letos na stezi, tudi nisem pretiraval s kilometražo in sem zgolj preveril hitrost na dvestometrskih intervalih. Prijetna zadeva, ker je kratka, a po četrtem teku sem bil že utrujen in kmalu zavil na travnato nogometno igrišče in še nekaj minut lahkotno tekal. Dobri tekači na dolge proge ponavadi opravijo na stezi ponavljalne (intervalne) treninge na dolžinah od dvesto pa tudi do tri tisoč metrov. Tipični treningi so npr.: 15-krat 400 m, 10-krat 800 m, 5-10-krat 1000 m … Razdaljo si izberemo, glede na svoje sposobnosti in želje.

Glavne koristi treninga na stezi:

- točno izmerjena razdalja,

- ravna podlaga,

- razvijanje hitrosti teka,

- razvoj tehnike teka in gospodarnosti gibanja,

- spremljanje razvoja hitrosti.

Sklep

Atletska steza večini tekačev na dolge proge pomeni le del treninga v celotnem ciklusu. Pretiravati s tovrstnim treningom nikakor ni priporočljivo, saj lahko določene treninge prestavimo v naravna okolja, kjer si s npr. s kolesom izmerimo točno razdaljo. Treningi na stezi so ponavadi manj obsežni, a zato precej bolj intenzivni. Če hočemo dobro napredovati in stremeti k vse boljšim rezultatom, pa bo treba večkrat obiskati stadionski krog.