Davek na preteklost

Čeprav je mimo, bi bilo krivično prezreti proslavo (na Trgu republike) v počastitev polnoletnosti naše države. Za moj okus je bila vrhunska. Tako na državni, se pravi na politični ravni – pri tem imam v prvi vrsti v mislih nastop predsednika države Danila Türka – kot tudi na kulturni, bom rekla narodni ravni. Vrhunskost je bila (spet za moj okus) v sozvočju ljudskega v pomenu preprostosti in akademskega ter v sinhronosti preteklega in sedanjega oziroma sodobnega. Aktualna počastitev dneva državnosti je med drugim dokaz, da je mogoče s sorazmerno skromnimi finančnimi sredstvi ustvariti umetniški vtis.

A resničnost je takšna, da v zahodnem pogojno rečeno demokratičnem svetu kulturna sinhronizacija nima posebne vrednosti, da ne rečem prednosti. V zahodnih političnih asociacijah celo aktualna stopnja gospodarske in finančne razvitosti ne igra bistvene, odločilne vloge. Zahod in znotraj njega Evropska zveza je usklajen sam s seboj in s svojo zgodovinsko logiko. In v tem zgodovinskem kontekstu je treba razumeti tudi stopnjo zaupljivosti ter zaupnosti med posameznimi državami tako imenovanega razvitega sveta.

Vzemimo vrhunsko zasedanje gospodarsko najrazvitejših držav sveta (skupina G8), ki bo v začetku tega meseca potekalo v sosednji Italiji, točneje v L'Aquili, in zaradi katerega bodo sosedje mejo z našo državo menda spet »hermetično« zaprli. (Spet se nanaša na čas pred uveljavitvijo tako imenovanega šengenskega mejnega režima.) Pri tem naj spomnim, da sploh ne gre za katero koli mejo, pač pa za mejo, ki je bila v času politike železne zavese menda najbolj odprta meja med Zahodno in Vzhodno Evropo. Tako vsaj je trdila takratna slovenska oblast, ki je izhajala in temeljila na dosežkih komunistične revolucije.

Dejstvo je, da samostojna slovenska država, ki je pretekli teden praznovala svojo polnoletnost, nikakor ne slovi po tem, da simpatizira s terorizmom ali ga kakor koli podpira. Zato je naravnost smešno, da ne rečem neokusno, da bo Italija v času vrha G8 na meji s Slovenijo vzpostavila nekdanji režim.

Ker so bivanje v naši državi (med drugim) preživeli papež, dva ameriška in en ruski predsednik, je možnost za kakršno koli teroristično akcijo na L'Aquili s slovenskega ozemlja enaka ničli. Te možnosti praktično ni oziroma je namišljena.

O, ja. Nekoč. V času politike železne zavese. Takrat, ko se je Slovenija skupaj z drugimi komunističnimi republikami pod skupno jugoslovansko politično simboliko, na katero danes spominja nostalgična, v Tita zagledana mlada generacija, pa so bili časi takšni, da so se tudi na slovenskem ozemlju urili islamski skrajneži. In v imenu tega nekdanjega, po mojem mnenju zavoženega časa bodo sosedje (za vsak primer) zaprli mejo z nami. Povedano drugače: zaradi teh in ne katerih drugih časov ali dejstev Italija oziroma Zahod Sloveniji ne zaupa.

Prepričana sem, da bi Zahod na Slovenijo gledal drugače, če bi slovenska politika komunistični režim obsodila kot zločinski. To se nikakor ne bo zgodilo v času te vlade. Po mojem videnju stvari pa niti v prihodnjih osemnajstih letih ne. Ampak - pustimo se presenetiti.