Leon Štukelj in Alojz Rant

Na Blaznikovem večeru v Miheličevi galeriji v Kašči v Škofji Loki so zbrani lahko prisluhnili pripovedim o zanimivih življenjskih zgodbah olimpionika in pravnika Leona Štuklja ter sodnika in duhovnika Alojza Ranta. Njuni življenjski usodi sta se prepletli kmalu po koncu druge svetovne vojne, ko so jima avgusta 1945 sodili na montiranem procesu.

Blaznikov večer, ki ga pripravlja Muzejsko društvo Škofja Loka, je po dolgem času prejšnji teden znova potekal v Miheličevi galeriji v škofjeloški Kašči, zbrane pa je naprej nagovorila predsednica Helena Janežič.

»Današnjemu večeru smo dali naslov Sopotnika sodnika Leon Štukelj in dr. Alojz Rant, saj ga posvečamo dvema znamenitima sodnikoma iz časov pred drugo svetovno vojno, katerih usodi sta se prepletli v letu po koncu te vojne,« je povedala Janežičeva, ki je k predstavitvi zgodbe Leona Štuklja, telovadca z briljantnimi mednarodnimi uspehi, katerega profesionalno kariero pa je obdajal zid molka, najprej povabila dr. Ivana Čuka, Alenko Puhar in dr. Aleksa Lea Vesta. Ti so namreč skupaj napisali monografijo Gospod Leon Štukelj in Tovarišija. V njej je predstavljeno arhivsko gradivo, ki celovito osvetljuje osebnost Leona Štuklja.

O knjigi smo v Gorenjskem glasu pisali pred dvema letoma, nekaj mesecev po izidu, pripovedi o njenem nastajanju, predvsem pa odkrivanju življenja in kariere Leona Štuklja, pa so z zanimanjem prisluhnili tudi člani Muzejskega društva Škofja Loka in številni drugi, zbrani v Kašči.

Sodnik in športnik

»Za knjigo Gospod Leon Štukelj in Tovarišija smo uporabili ogromno arhivskega gradiva, dobro pri tem pa je bilo tudi, da smo sodelovali pri razstavi v Dolenjskem muzeju, kjer smo našli knjižico, v kateri je napisano nekaj, kar je bilo za nas zelo pomembno. To je bil zapis na prvi notranji strani: »Naj bodo ti zapisi v spomin na očeta hčerki Lidiji, morda jih bo lahko uporabil tudi kronist, ki bo želel osvetliti koščke dobe, ki sem jo doživljal, slednjič pa tudi kot moja poslednja volja in želja.«

»Z Aleksom Leom Vestom sva si želela najti sodniški spis o Leonovi zgodbi pred sodiščem po drugi svetovni vojni. Ni nama uspelo, s svojo iznajdljivostjo in znanjem pa ga je našla Alenka Puhar. Ta sodni spis je pomemben del zgodbe Leona Štuklja,« je poudaril Čuk in predstavil tudi Štukljevo družino.

»Leon Štukelj je po sinovi in tudi očetovi smrti, želel obdržati svojo družino živo in zdravo – ne glede na okoliščine,« je pojasnil dr. Ivan Čuk.

Dejstvo je, da je Leon Štukelj leta 1924 diplomiral na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani in dvajset let služboval kot sodnik. »Bil je izjemno dober sodnik, v knjigi pa smo objavili tudi nekaj njegovih sodb,« je povedal Čuk in dodal, da se iz njih vidi socialna čuječnost Leona Štuklja. »Svoje delo je opravljal do konca druge svetovne vojne, ko ga je komunistična oblast zaprla in mu preprečila opravljanje sodniške službe. Vse to je bilo do izida knjige zavito v molk.

»Treba je poudariti, da je takratna partijska oblast ne le obračunavala z dejanskimi izdajalci in sodelavci okupatorja, ampak je enostavno pokradla večino slovenskega bogastva. Onemogočiti je bilo treba tudi vse tiste, ki bi bili lahko v napoto, tudi sodnike, ki so se spoznali na pravo in bi lahko obnovili procese,« je tudi ugotovil Ivan Čuk in pojasnil, da je bil Leon Štrukelj po vojni dlje časa brez službe, dokumenti pa kažejo, da je imel velike težave s preživljanjem družine, saj ni smel opravljati ne sodniške in ne odvetniške službe. Na koncu je bil tajnik gospodarske zbornice, s pravnimi nasveti pa je lahko pomagal zgolj prijateljem. Leta 1965 se je upokojil, umrl pa je novembra leta 1999, star skoraj 101 leto.

»Moje zanimanje za Leona Štuklja se je začelo po tem, ko so vsi začeli govoriti o njem, ko je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja spet poslal slaven. O njem so vsi govorili zgolj kot o športniku, o njegovih gimnastičnih dosežkih, nihče pa ni omenjal njegove poklicne poti. Tako sem kot novinarka Dela z njim opravila intervju, v katerem sva orisala njegovo službeno pot in druga zanimanja,« je povedala Alenka Puhar in dodala, da je veroval v tradicijo prava. Ko je kasneje iskala dokumente o Leonu Štuklju, ji je vse, kar je odkrila, pomagalo potrditi sume o čistki, ki so jo izvajali po drugi svetovni vojni, tarča pa so bili zlasti sodniki.

Med tistimi, ki so jim s postavitvijo pred sodišče narodne časti onemogočili delo, sta bila poleg Franca Jenka in Donate Capuder tudi Leon Štukelj in Alojz Rant.

»Pred sodišče narodnih časti so jih dali zato, ker je bil takrat objavljen razpis, da se vsi izobraženi sodniki lahko javijo za službe, razen tistih, ki so v sodnih postopkih. In ker niso vedeli, kaj narediti, so jih dali v postopke zgolj zato, da niso mogli biti sodniki. Čeprav sem se ob raziskovanju zanimal predvsem za življenje Leona Štuklja, pa mi je dal misliti tudi stavek dr. Alojza Ranta, ki je takrat dejal: »To je narobe svet. Mi sodniki smo na cesti, vi s ceste pa nam sodite!« To, da v obraz poveš, kaj misliš, je bila za takrat res pogumna stvar,« je poudaril Aleks Leo Vest.

Sodnik in duhovnik

Medtem ko je bila Štukljeva zgodba dokaj znana vsaj glede njegovih športnih rezultatov, pa je skorajda neznana življenjska zgodba dr. Alojza Ranta iz Reteč pri Škofji Loki.

Alojz Rant je po zaključenem študiju služboval na več sodiščih po Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji. Bil je tudi tajnik Stola sedmerice v Zagrebu in je pridobil doktorat.

Potem ko so mu kljub oprostitvi leta 1946 vzeli volilno pravico, so ga leta 1949 vnovič aretirali in poslali na družbeno koristno delo. Gradil je elektro centralo v Medvodah in Dom milice v Tacnu.

»Moji spomini nanj niso prav obsežni, prvi sega v otroška leta, ko je šel sredi zime iz Reteč na Godešič k maši bos. Imel je pač neobičajne navade, jaz pa kot otrok nisem razumel, zakaj Matičkov Lojze hodi sredi zime bos. Ko sem prebiral knjigo, ki jo je napisal stric Ivan, sem spoznal, da je imel tudi malce neobičajne navade,« je v uvodu predstavitve pojasnil njegov pranečak Aleksander Igličar ter dodal, da je bila knjiga Od sodnika do župnika sedaj že pokojnega Ivana Igličarja, ki jo je izdal leta 2008, glavi vir podatkov o življenjski zgodbi, ki jo je predstavil na Blaznikovem večeru.

»V njej je veliko gradiva in tudi spominov župljanov, med katerimi je Lojze deloval. Pri pripravi knjige sta mu pomagala hčerka Mojca, sin Marko, prav tako sem se vključil tudi sam. Žal je knjiga razprodana,« je povedal Aleksander Igličar.

Življenjska pot Alojza Ranta se je začela leta 1901 v Retečah. »Pri Matičkovih je bilo dvanajst otrok, pri hiši so se ukvarjali s pletarstvom, starši pa so želeli, da bi Lojze postal župnik. Ta želja se jima je uresničila šele po smrti,« je povedal Aleksander Igličar ter pojasnil, da se je življenjska pot Leona Štuklja in Alojza Ranta prvič križala leta 1926 v Novem mestu, kjer sta bila oba sodniška pripravnika. Leon Štukelj je leta 1998 napisal pismo Ivanu Igličarju, ki se je pripravljal, da bo zapisal zgodbo o Alojzu Rantu.

»Že kot sodnik je veliko prijateljeval s škofom Jegličem, tudi sicer pa so ga povsod, kjer je služboval, ljudje spoštovali in imeli radi,« je povedal Aleksander Igličar.

Tudi zaradi preganjanja s strani komunističnega režima se je jeseni 1953 vpisal na študij teologije na Reki. Novo mašo je pel 8. julija 1956 v Retečah, ko je bil star 55 let.

Konec julija 1956 je postal kaplan in leta 1957 župnik v župniji Begunje nad Cerknico, kot zadnjo pa je leta 1971 je prevzel župnijo Velesovo, kjer je deloval do leta 1979. Kljub letom se je v Velesovem lotil obsežnih del za prenovo cerkve.

Ljudje so dr. Alojza Ranta cenili kot dobrega človeka in odličnega pridigarja. Umrl je decembra 1987, pogrebno slovesnost pa je vodil nadškof dr. Alojzij Šuštar na ljubljanskih Žalah, kjer je tudi pokopan.