Iz starih časov: Srednjeveški strip

Freska Sveta Nedelja v Crngrobu je nekakšen »srednjeveški strip«, ki prikazuje, česa se ne sme početi v nedeljo. »Med temi prizori so taki, ki kažejo 'hlapčevska' opravila: tovorjenje peš in s tovornimi živinčeti, obrtniška dela (kovanje konj, tkanje, krojaško, čevljarsko, kamnoseško, zidarsko, barvarsko, mesarsko delo), razna kmečka dela (obiranje sadja, teritev lanu, beljenje platna, cepljenje drv, preja, navijanje na motovilo, celo krtačenje konj), dalje večja gospodinjska dela (žehta, velika peka). Kristjan tudi danes čuti, da takih del ob nedeljah (in zapovedanih praznikih) praviloma ne sme opravljati. So pa spet naslikana opravila, ki tudi v nedavni preteklosti niso bila v nasprotju z nedeljsko postavo: kramarji so že njega dni postavljali svoje stojnice ob nedeljah pred cerkvijo in tudi trgovine so bile na kmetih ob nedeljah dopoldne pred glavno mašo in po njej do poldneva odprte. Če je torej slikar naslikal branjevca in trgovca, je hotel nemara povedati, da naj bi tudi onadva ne pozabila na posvečevanje nedelje in da naj bi tisti, ki kupuje, ne zamujal službe božje. Isto velja za lovce in ribiče. Lov in ribji lov v nedeljo nista bila prepovedana, ali marsikateri lovec in ribič zavoljo lova ni šel k službi božji; ljudsko izročilo pozna pripovedke o takih lovcih, ki so po smrti kot 'divji' ali 'nočni' lovci za kazen tavali po gozdovih. Če nadalje med 'prepovedanimi' opravili vidimo moškega in žensko v kopalni kadi, slikar pač ni hotel povedati, da se v nedeljo ne smeš kopati, ampak je hotel le opozoriti na pregrehe v srednjeveških javnih kopališčih … Morda je tudi svaril pred grehom, ki ga rodita nedeljski počitek in brezdelje, ko je naslikal ljubimkanje in danes že nerazločne prizore ob postelji, kjer je zmerom navzoč tudi hudič, ali pa prizor, kjer se nečimrna ženska ogleduje v zrcalu, ki ji ga drži hudič. Če vidimo možaka, ki bos sedi pri ognjišču in si greje noge, dobro vemo, da s tem ne prelamlja nedeljske postave; toda slikar je hotel nemara opozoriti, da je treba v nedeljo v cerkev, čeprav je zunaj mraz. Posebno pa žali nedeljsko postavo, kdor ta dan očitno greši. To počenjata moža, ki se dvobojujeta; to delajo razbojniki, ki so napadli in zažgali domačijo ter ženo živino s seboj; kaj pa šele čarovnica, ki v piskru pripravlja točo in ji že sedi hudič za vratom! Nedelja naj da človeku vsekakor tudi telesni počitek in duševni oddih. Toda že od nekdaj je navada, da iščejo ljudje obojega najrajši v gostilni. Vselej je bila to tudi najbližja priložnost za greh: gostje kockajo, kvartajo, kegljajo, plešejo – in se nazadnje stepo. Te razgibane prizore je postavil slikar – dejal bi – nalašč prav na dno, blizu spodnjega desnega kota. Tega namreč zavzema podoba na stežaj odprtega peklenskega žrela, kot nam je dobro znano iz srednjeveških misterijev. V to strašno žrelo stopa skupina pogubljencev, vsem na čelu samomorivec, ki so ga morda razočarale prazne nedeljske 'zabave' in si je zato zasadil nož v prsi … Izgubljence sprejemata dva hudiča.« Tako – s stripom na freski – je skušal slikar nepismenim ljudem prikazati, česa ne smejo delati v nedeljo. Njegov strip pri vhodu je z besedami podprl še pridigar v cerkvi. Koliko je zaleglo, ne vemo. Škodilo gotovo ni.

(Vir: N. Kuret, Praznično leto Slovencev.)