Za boljši "športni" jezik

Besedilo:
Kategorija: Pisma bralcev / četrtek, 27. september 2007 / 06:00

Športno izobraženemu bralcu se naježijo dlake, ko bere o 'olimpijadi' (Zgornjesav'c, julij-avgust, str. 7). Zakaj? Stari Grki so z izrazom olimpiada označevali štiriletno časovno obdobje med enimi in drugimi olimpijskimi igrami. S pripono ada še danes označujemo časovna obdobja, na primer triada (triletno obdobje), dekada (desetletno obdobje), ne pa dogodkov. Pierre de Coubertin je leta 1896 obnovil antične olimpijske igre (ne olimpijade). Izraz olimpijske igre najdemo v njegovih besedilih ter v besedilih njegovih zgodovinarjev in zgodovinarjev, ki opisujejo nastanek olimpijskih iger moderne dobe. Neoporečen strokoven izraz (terminus technicus) za športno prireditev, ki jo vsaka štiri leta prireja Mednarodni olimpijski komite, je dvobesedni izraz olimpijske igre. Tudi uraden mednarodni naziv športne prireditve je Olympic Games (s pripadajočo zaporedno številko). V osrednji slovenski reviji za teoretična in praktična vprašanja športa (revija ŠPORT) ni mogoče zaslediti izraza 'olimpiada'. Če ga že površen pisec zapiše, ga lektorica ne spusti skozi svoje sito. In vsi športni novinarji pomembnejših časopisnih, radijskih in televizijskih hiš uporabljajo dvobesedni izraz olimpijske igre.

Leksikon Cankarjeve založbe geslo 'olimpiada' pojasnjuje kot ''napačno oznako za olimpijske igre''. Enako pojasni izraz 'olimpiada' tudi Mala splošna enciklopedija Državne založbe Slovenije. In nič drugače ni v nastajajočem športnem terminološkem slovarju. Edino Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) geslo 'olimpiada' napačno pojasni kot ''mednarodne športne prireditve, organizirane vsaka štiri leta''. Spodrsljaj je pripisati dejstvu, da pri nastajanju SSKJ ni sodeloval športoslovec oziroma športni terminolog.

'Olimpi(j)ado' imajo lahko matematiki, pevci, šahisti, gumarji, vrtnarji, traktoristi, izdelovalci strešne opeke, čipkarice, frizerji, mešalci pijač, mulci z Aljaževe ulice itn. Sploh ''kako pomembno tekmovanje'' nekateri radi okitijo z izrazom olimpijada. In prav zato, ker ima lahko vsako cehovsko ali podeželsko združenje svojo 'olimpijado', športoslovci vztrajajo, da se v javni rabi uporablja neoporečen enoznačen dvobesedni strokovni izraz olimpijske igre, kadar gre za športne prireditve, ki jih vsaka štiri leta organizira Mednarodni olimpijski komite. Še obsežnejša razlaga za takšno stališče je v ustreznem športnem strokovnem glasilu.

Še večji spodrsljaj je, če dandanašnji pišemo o šolski 'telovadbi' (str. 5). Izraz 'telovadba' je namreč anahronizem (nekaj, kar ni v skladu s časom). Šolski predmet z imenom telovadba smo leta 1973(!) preimenovali v telesno vzgojo. Z novo šolsko zakonodajo leta 1996 pa se šolski predmet imenuje športna vzgoja, kar je primerljivo z izrazoma glasbena vzgoja in likovna vzgoja. Izraz športna vzgoja je tudi v vseh šolskih uradnih listinah. Učitelj, ki vodi športno vzgojo, pa je športni pedagog. O 'telovadbi' torej ne govorimo že več kot tri desetletja. Očitno je nekoga povozil čas. Res pa je, da anahronistični izraz še vedno slišimo pri tistih, ki niso na tekočem ali pa so že v 'odmaknjenih' letih in so v šoli še imeli 'telovadbo'. Za javno rabo v javnem občilu anahronistični izraz zagotovo ni primeren. Tudi zato ne, ker se je pomen pojma 'telovadba' danes spremenil. Z izrazom telovadba danes razumemo dvoje: 1. tako imenovane gimnastične vaje (jutranja telovadba oz. jutranja gimnastika, ortopedska telovadba oz. ortopedska gimnastika itn.), in 2. športno zvrst, ki ji v stroki rečemo športna gimnastika, včasih pa tudi orodna telovadba (na bradlji, drogu, krogih, gredi itn.). Aljaž Pegan in Mitja Petkovšek sta naša najboljša telovadca; tekmujeta namreč v športni gimnastiki oziroma orodni telovadbi.

Pa še pohvala: Prijetno je brati neoporečen izraz hokej na rolarkah (str. 11), namesto 'cestnega' skrpucala 'in-line hokej'.

Silvo Kristan