Kam gre riba, ko umre

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / sreda, 26. september 2007 / 06:00

Prva premiera nove sezone v Prešernovem gledališču, Flisarjeva tragikomedija Akvarij v režiji Dušana Mlakarja, napoveduje odlično gledališko leto.

Minuli četrtek je kranjsko premierno občinstvo v novo sezono pospremilo še eno besedilo, v zadnjih petnajstih letih zagotovo enega najbolj ustvarjalnih slovenskih dramatikov Evalda Flisarja. Po drami Nora Nora izpred treh let je Akvarij njegovo drugo besedilo, ki je krstno uprizoritev doživelo v Prešernovem gledališču. Tudi tokrat v režiji Dušana Mlakarja, ki s četrto odrsko postavitvijo kakega Flisarjevega dela, potrjuje tezo, da gre za logični kreativni avtorski dvojec.

Glavni junak Konrad, več kot odlično se je z zahtevno vlogo spopadel gostujoči igralec, prvak mariborske drame Vlado Novak, se z narezkom v rokah udobno namesti pred televizor, da bi si ogledal njemu tako ljubo filmsko klasiko Casablanco. Mojster verbalne agresije in nekdanji oportunist z avtokratskimi nagnjenji, kot Konrada označuje avtor, se pred zunanjim svetom umakne, da bi naredil obračun s samim sabo, s svojim življenjem, z vulgarnim odnosom do samega sebe, še posebej pa do bližnjih. Podobno kot v Casablanci tudi tu vsi prihajajo na eno in isto mesto, h Konradu. V njegovi hiši, v njegovem navideznem akvariju (dnevni sobi s sedežno, mizo, bifejem in televizijo), se zvrstijo obiski ljudi, s katerimi ga neposredno ali posredno vežejo nerazrešeni odnosi. Konrad z vsakim opravi na sebi lasten način, deluje kot težak, ciničen, navidezno nedostopen (stisne ga šele spoznanje, da ima že osem let sina, za katerega sploh ni vedel) prezgodaj upokojen intelektualec. Novaku je uspelo ustvariti izjemno zahtevno vlogo gostobesednega zoprneža, ki v igralskem tempu ne popušča niti za ped, ne glede na to, da je na odru tako rekoč ves čas dve uri dolge igre.

V »Konradov akvarij« tako vdira njegov nečak in hkrati podnajemnik Damjan, ki ga je z vso vehementnostjo mlade »popstars« generacije upodobil Igor Štamulak. Samozavesten, bolestno ambiciozen, samovšečen kvazi zvezdnik s povprečnim intelektom je prav tak, kot je uspel Štamulaku, ki se uspešno uveljavlja v kranjskem teatru. Sledi cela procesija ljudi, ki stalno nekaj zahtevajo in hočejo od Konrada, z bremenom neuspeha podkrepljen mlajši brat Miklavž v suvereni predstavi Petra Musevskega, sestra Katarina, ki jo je odigrala vedno zanesljiva Vesna Jevnikar, mu teži, da samo ona skrbi za grob svojih staršev, vlogo mlade erotično zapeljive turbo preproste nečakove sodelavke Matilde je prepričljivo uprizorila Vesna Pernarčič – Žunić, nekdanjega sošolca Radivoja, ki ga preseneti z izjavo, da je ded njegovega otroka, pa še vedno v odlični kondiciji odigra Tine Oman. Tragikomedijo na koncu Konrad razpleta z zadnjo »gostjo« svojo ženo Lucijo, ki jo odigrala mojstrica uprizarjanja likov tipa »zapleteni odnosi med žensko in moškim« Darja Recihman.

Preprosta, lahko bi rekli že kar »flisarjevska« scena sodobne dnevne sobe in po intenzivnosti gibanja akterjev precej umirjena predstava stopata v ozadje in mesto v prvem planu prepuščata odličnemu besedilu, ki z večplastno zasnovanimi liki igralcem omogoča širok kreativni razpon za oblikovanje posameznih vlog. Vse slasti in skrivnosti, ki jih v besedah in metaforah prinaša Flisarjeva mojstrovina, so ob Mlakarjevi režiji in homogeni odrski ekipi kranjskega teatra, za gledalca lahko le nesramno dober zaključek sicer običajnega delavnega dne. Akvarij je zgodba o nas, vse to vsak na svoj način počnemo tudi mi sami, le da je akvarij enkrat prostrano morje drugič pa navadna posrana voda v naši lastni ribji posodi. Predstavi se nedvomno obeta prihodnost številnih ponovitev, in če se po jutru dan pozna, potem nas v Prešernovem gledališču Čaka še dooooolga topla sezona.