S kolesom po Loški planinski poti

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: Škofja Loka / sreda, 26. september 2007 / 06:00

Loško planinsko pot se da tudi prekolesariti. "Startali smo v četrtek, na cilju smo bili v nedeljo. Skupaj smo naredili 199 kilometrov, 7800 metrov višinske razlike," pravi Škofjeločan Simon Bakovnik.

Škofja Loka – Loška planinska pot (v nadaljevanju LPP) poteka po vrhovih Škofjeloškega pogorja, Polhograjskega in Idrijskega hribovja, ter prečka Cerkljansko pogorje. Škofjeločan Simon Bakovnik je dobil idejo, da bi jo prekolesaril in zraven povabil prijatelje. »V Škofji Loki živim nekaj let. Loški hribi so me takoj prevzeli, skoraj povsod sem se lahko vozil s kolesom. Vedno znova sem odkrival nove poti, potke, prehode. Med temi izleti sem tudi opazil, da so deli LPP lepo prevozni s kolesom. Po ogledu zemljevida se mi je porodila zamisel, da bi LPP prekolesaril,« je pojasnil 31-letnik, ki se s športom ukvarja rekreativno.

Naslednji korak je bil pregled zemljevida in nakup knjižice Loška planinska pot. Na podlagi tega je nastal načrt kolesarjenja, ki ga je predstavil prijateljem. Skupaj z Andrejem in Juretom, del poti sta prekolesarila tudi Rok in Marko, so se na pot podali konec julija. »Naše vodilo je bilo čim bolj slediti originalni LPP, kjer so za kolo lepši dostopi na vmesne cilje, jih uporabiti, ter če pot ne obeta kaj dosti kolesarjenja, uporabiti drugo,« je povedal Simon. S popotovanjem so začeli v Škofji Loki na četrtek ob enih popoldan, na cilj, ki je na Škofjeloškem gradu, pa prikolesarili v nedeljo okrog pol pete popoldan. Vmes so naredili 199 kilometrov s 7800 metri višinske razlike.

»Naš prvi cilj je bil Osolnik, nato nas je pot vodila prek Gontarske planine, Babnika, Tošča, Pasje ravni, Suhega Dola, Smrečja, Vrha nad Rovtami v Goropeke, kjer smo v Domu na Goropekah prespali. V celem popoldnevu smo prevozili 48 kilometrov, 1870 metrov višinske razlike. Drugi dan smo začeli s spustom z Goropek proti Žirem, nato preko Vrsnika, Ledin, Sivke, Bevkovega vrha, Kladja, Hotavelj, Malenskega vrha do Blegoša. Najtežji je bil vzpon na Goro pri Malenskem vrhu (noge so bile že težke, lovila nas je noč, cilj pa je bil še daleč pod Blegošem), navduševali pa so spusti iz Goropek, iz Bevkovega vrha proti Kladju, ter direktni s Slajke proti Hotavljam. Drugi dan smo prekolesarili 58 kilometrov, 2430 metrov višinske razlike. Tretji dan je prinesel pravo gorsko vožnjo. Pot nas je vodila z Blegoša preko smučišča Cerkno, na Porezen, spust na Petrovo Brdo, vzpon po mulatjeri na Lajnar, spust na Soriško planino in težaven vzpon na Ratitovec. Skupaj 42 kilometrov, 2000 metrov višinske razlike. Zadnji dan smo se najprej spustili z Ratitovca preko planine Klom, se dvignili na vrh Jelovice, sledil je spust v Dražgoše, vzpon pod Mohor in naprej v Čepulje, ter na Križno goro. Od tam smo namesto po loški markirani poti v Škofjo Loko izbrali direktno, zelo strmo pot proti Praprotnu, iz doline pa smo se pognali na še zadnji vrh, na Lubnik, ki mu je sledil spust do zadnjega žiga na Škofjeloškem gradu. Naredili smo 51 kilometrov in 1500 metrov višinske razlike,« je pot opisal Simon Bakovnik, ter dodal, da je bilo kolesariti po LPP zares lepo, energijo pa so jim dajali lepi kraji in seveda tudi številni spusti.