Svetovni prvak ne more biti vsak

Trdo delo in gorenjska trma pa sta na prvi letošnji septembrski dan blejskima veslačema Iztoku Čopu in Luki Špiku omogočila, da sta že tretjič v svoji športni karieri postala svetovna članska prvaka, vmes sta se leta 2000 v Sydneyju veselila zlate olimpijske kolajne, zmag in uvrstitev na zmagovalni oder pa sta vajena že vse od nastopov v mladinski konkurenci.

Res neverjetna je zgodovina uspehov blejskih veslačev, članov kluba, ki je svoje ime, Veslaški klub Bled, dobil že leta 1956 z odcepitvijo veslaške sekcije od Športnega društva Bled. Seveda se zgodovina veslanja na Bledu ni začela tistega leta, saj družina Benedik hrani srebrno plaketo iz leta 1905, ki je bila nagrada za interno regato na Bledu. To je tudi prvi dokaz, da so na Bledu regate prirejali že pred več kot sto leti in lepa popotnica vsem naslednjim rodovom veslačem, njihovim trenerjem, klubskim delavcem, požrtvovalnim organizatorjem in ne nazadnje navijačem, ki so leta in leta verjeli, da je prav veslanje šport, ki sodi na Bled in v katerem lahko dosežejo uspehe, po katerih bo ime in slava Bleda odmevala daleč po svetu.

Münchenska zgodba o uspehu

Preveč bi bilo omenjati vse veslače, ki so Bled, Gorenjsko in Slovenijo od leta 1960 zastopali na olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih kot tekmovalci ali strokovno vodstvo, dejstvo pa je, da je ta lep in hkrati garaški šport pristal v srcih športnih navdušencev. To sem še kako občutila na letošnji prvi septembrski dan, ko sem se z množico navijačev podala proti Münchnu, kjer so veslače čakale odločilne tekme letošnjega svetovnega prvenstva, le malo manj na trnih pa so bili predsednik Veslaške zveze Slovenije Tomo Levovnik, predsednik blejskega veslaškega kluba Peter Fajfar in blejski župan Janez Fajfar, ki so čakali na odločitev svetovne veslaške zveze ali bo sprejela kandidaturo Bleda za organizacijo svetovnega prvenstva leta 2011.

Ob koncu prvenstva smo se imeli česa veseliti. Iztok Čop in Luka Špik sta osvojila zlato kolajno v dvojnem dvojcu, četverec brez krmarja v postavi treh blejskih veslačev bratov Mihe in Tomaža Piriha, Roka Rozmana in Mariborčana Roka Kolandra pa je navdušil s petim mestom v velikem finalu. Le dva dni kasneje so veliko zmago na kongresu mednarodne veslaške zveze slavili še naši organizatorji, saj so v boju za svetovno prvenstvo leta 2011 s kar 129 glasovi proti 21 ugnali sloviti Luzern.

Vse pa vendarle ni bilo tako preprosto. Iztok in Luka sta v minulih letih okušala mnoge trenutke zmagoslavja, navadila pa sta se tudi porazov in razočaranj. Tudi letos ni bilo drugače. »Letošnja sezona res ni bila najboljša, tudi z najinim veslanjem nisem bil popolnoma zadovoljen in bila sva pod nekakšnim pritiskom, kaj se bo zgodilo na svetovnem prvenstvu. Mislim, da tudi drugi niso pričakovali, da lahko osvojiva naslov svetovnih prvakov. Kljub vsemu pa sva z Iztokom vedela, da sva sposobna marsičesa, zbrala sva se v pravem trenutku in dokazala, da sva še vedno najboljša na svetu,« je z ognjem v očeh le nekaj minut po tekmi v Münchnu razmišljal mlajši od obeh blejskih šampionov, Luka Špik, ki ima pri osemindvajsetih letih v svoji zbirki odličij iz največjih tekmovanj sedaj že tri zlate kolajne s svetovnih prvenstev (1999, 2005 in 2007), olimpijsko zlato in srebrno kolajno, poleg tega pa še zlato in srebrno kolajno z mladinskih svetovnih prvenstev, zlato kolajno s svetovnega prvenstva mlajših članov, ter še dve srebrni kolajni s članskih svetovnih prvenstev. To pomeni kar deset žlahtnih odličij z največjih tekmovanj, pri čemer ga prekaša le njegov sotekmovalec Iztok Čop, ki je na največjih tekmah zbral že 17 kolajn različnega leska. Tudi on je začel z dvema naslovoma mladinskega prvaka v letih 1989 in 1990, od tega leta naprej pa je vztrajno izpopolnjeval svojo zbirko tako na članskih svetovnih prvenstvih kot na olimpijskih igrah, kjer je osvojil že cel komplet kolajn, bronasto leta 1992, zlato leta 2000 in srebrno leta 2004. »Letošnja medalja ima zame gotovo še poseben pomen, saj je velik obliž na dosedanjo sezono. Z Lukom sva se ves čas lovila in se ujela prav na zadnjih dveh dirkah tukaj na svetovnem prvenstvu. Morda sva bila še najmanj gotova v finalu, vendar pa smo bili očitno vsi malce nervozni in najino veslanje je bilo dovolj za zmago. Je pa res, da nisva popustila do konca, da sva zadnjih dvesto metrov dala vse od sebe in prvič letos nama je uspelo veslati tako, kot tudi sam nisem verjel, da sva sposobna,« je ob zmagovalnem odru pripovedoval Iztok Čop, ki je tudi tokrat imel med navijači svoja dekleta: ženo Petro, hčerki Ruby in Amber ter mamo Slavo, ki je v München na sobotno finale pripotovala z navijači.

»Res vas navijačev med tekmo nisva slišala, saj sva bila pač v transu, ko je bilo treba dati od sebe še zadnje atome moči, da sva lahko razvila visok tempo. Vendar pa je bilo proslavljanje zlate kolajne nato skupaj z vami veliko lepše. Oba sva bila res vesela, ker ste bili z nama v Münchnu, gotovo bi bila brez vas navijačev kolajna precej manj vredna,« se je ob sprejemu čez tri dni v Zaki navijačem zahvalil Iztok, ki je seveda hkrati že moral odgovarjati na vprašanje, ali upa na zmago tudi leta 2011, ko bo svetovno prvenstvo na domačem Blejskem jezeru. A Iztok ni ničesar obljubil, saj so drugo leto najprej na vrsti olimpijske igre v Pekingu, nato pa bo padla odločitev o naslednjih sezonah in tekmovanjih.

Bled bo znova veslaško središče sveta

Če o letu 2011 še ne razmišlja Iztok Čop, pa so zagotovo te dni rokave že zavihali slovenski veslaški delavci, na čelu z blejskimi, saj bo Bled po letih 1966, 1979 in 1989 med 28. avgustom in 4. septembrom 2011 znova gostil veslaško svetovno prvenstvo. »Čaka nas ogromno dela, saj si želimo pripraviti res kvalitetno svetovno prvenstvo. Za to pa nista dovolj le volja in srce, ampak je treba mnogo postoriti na področju veslaške infrastrukture. Ta na Bledu že nekaj časa ne ustreza FISA standardom in tudi naše veslanje si ne zasluži takšnih objektov, kot trenutno so. Zato je treba čim prej sestaviti organizacijski odbor in začeti z gradnjo. Gradbena dovoljenja pričakujemo v naslednjem letu, treba pa bo zgraditi sodniški stolp, tribune, progo in obnoviti regatni center. To bo stalo okoli dva milijona evrov, približno toliko pa še prvenstvo. Finančna konstrukcija je narejena, denar bomo dobili od države in evropskih skladov, nekaj bomo prispevali sami s pomočjo sponzorjev in mislim, da nas ni treba biti strah,« pravi predsednik VK Bled Peter Fajfar, ki se seveda zanaša na pomoč mnogih privržencev veslanja, pa tudi izkušenih veslaških strokovnjakov, med katerimi je zagotovo domačin Stanko Slivnik, ki je ob Milošu Janši ne le odličen trener, ampak tudi organizator. »Bil sem najmanj na tridesetih svetovnih prvenstvih na vseh koncih sveta, tudi pri svetovnem prvenstvu leta 1989 na Bledu sem sodeloval. Zato vem, da nas čaka naslednja tri leta ogromno dela,« pravi Stanko Slivnik, ki obenem ne pozablja na strokovno trenersko delo, saj uspehi prirediteljev brez tekmovalnih uspehov ne pomenijo kaj dosti. »S fanti je treba predvsem delati prav. Zvečine začnejo trenirati pri dvanajstih letih in takrat jih je treba naučiti tehnike veslanja. Ne smemo jih preveč obremenjevati, pa tudi kasneje, ko se začne resno delo, ko se izbirajo fantje za reprezentance, je treba imeti pravi recept za treninge. Veliko fantov na tej poti odneha. Vsako leto jih na novo začne med dvajset in petindvajset, ostanejo pa morda dva, trije,« o svojih bogatih trenerskih izkušnjah pravi Stanko Slivnik, ki zadnja leta svoje naslednike dobiva med nekdanjimi uspešnimi veslači, med njimi sta zagotovo Robi Krašovec in Sadik Mujkič.

K sreči pa imajo veslaški delavci na Bledu tudi veliko podporo domačinov, na čelu z županom. »Mislim, da ob organizaciji tako velikega tekmovanja moramo gledati ne le na to, da je to velika promocija Bleda, ampak bo to v naslednjih letih ena najlepših promocij Slovenije. Tega se zaveda tudi država, pa tudi vse športne inštitucije, naša naloga pa je, ne le da pripravimo dobro prvenstvo, ampak da Bled in blejsko veslanje od tega kaj ima,« pravi župan Janez Fajfar, ki je bil gotovo med prvimi, ki je dobitnikom kolajn na svetovnem prvenstvu (poleg Iztoka Čopa in Luka Špika sta srebro na avgustovskem mladinskem svetovnem prvenstvu osvojila še Urban Ulčar in Vito Galičič) že takoj namenil tudi nagrade. Zlata Luka in Iztok sta kot nagrado občine Bled dobila po 1440 evrov, Urban in Vito pa po 720 evrov. Seveda so se bele županove kuverte vsi razveseli, čeprav garaško delo športnikov pri nas zvečine še daleč ni tako dobro poplačano kot marsikje drugod na svetu.

Tudi vrhunski šport ne zagotavlja mirnega preživetja

»V Sloveniji je sistem sofinanciranja vrhunskega športa od občine do države. Statusne pravice so praviloma povezane z vrhunskimi dosežki, kar pomeni, da imajo športniki svetovnega, mednarodnega in perspektivnega razreda neke pravice, ki pa ni nujno, da so tudi realizirane. Tako bi jih bilo lahko v treh ministrstvih zaposlenih 200, mislim pa, da jih je trenutno le 92. Športniki imajo plače, ki so sicer odvisne od izobrazbe in znašajo med 500 in 900 evrov, plačane pa imajo tudi prispevke. Nekateri dobivajo še nadomestilo za materialne stroške, kar jim največkrat plačujejo klubi, zveze, kot je na primer veslaška, pa plačujejo priprave in prispevajo nagrade. Ob tem imajo nekateri športniki tudi osebne sponzorje. Vendar pa nekega zanesljivega vira za financiranje športnikov ni,« pravi predsednik Veslaške zveze Slovenije Tomo Levovnik, ki je znan po tem, da se že vrsto let bori za pravice športnikov, zadnja leta najbolj veslačev. »Borimo se, da bi veslači imeli urejen osnovni status, kar pomeni, da bi imeli pravice, kot jih imajo zaposleni delavci. V tem športu namreč ob treniranju ni moč delati nič drugega. Nekateri sicer uspejo še študirati, v nobenem primeru pa od veslanja ni moč živeti tudi po koncu kariere,« pravi Tomo Levovnik in dodaja: »Tudi Iztok Čop in Luka Špik bosta seveda po končani karieri morala poprijeti za delo. Iztok je že zastopnik veslaških čolnov, s tem se ob športu že ukvarja. Tudi Luka bo najbrž moral poskrbeti za posel. Nekateri so uspeli diplomirati, tako Pavšič, Hrabar kot Mizerit in nekateri drugi pa so se odločili, da je bolje poprijeti za službo kot nadaljevati z veslaško kariero. Žal pri nas še ni tako kot marsikje v tujini, da bi imel nekdo, ki je uspel diplomirati in bil ob tem še vrhunski športnik, posebne bonitete pri iskanju službe,« tudi pravi Levovnik, ki se bori tudi za to, da bi vrhunski športniki imeli najmanj takšno plačo, kot jo ima generalni sekretar olimpijskega komiteja. »Ne vem točno, kakšno ima, vem pa, da so športniki na slabšem. Nemogoče pa se mi zdi, da bi bili športni tajniki bolje plačani kot športniki, ki rezultate ustvarjajo,« še pravi Levovnik, njegove besede pa na svoj način potrjuje tudi Luka Špik. »Moram reči, da sem s svojimi sponzorji, od Leka, Simobila, Škoda avta, Bole očal … kar zadovoljen. Posebej sem zadovoljen, da je moj sponzor tudi Ministrstvo za notranje zadeve, kjer sem zaposlen. Zavedam se, da vsega tega ne bi bilo, če ne bi bilo rezultatov. Sem pa v teh letih spoznal, da rezultati ne zadoščajo, treba je imeti zveze, poznanstva, srečna naključja,« razmišlja Luka, ki se zaveda, da bo kljub temu po končani karieri moral poprijeti za delo. »Mislim, da so s svojimi nagradami do konca življenja preskrbljeni le najbogatejši športniki, David Beckhamm, Michael Schumacher, morda košarkarji v NBA, …Gotovo pa je, da se ob trudu za dobre rezultate trudim tudi v smeri, da bom imel čim lepšo prihodnost. Zato me ni strah, morda pa o tem niti ne razmišljam kaj dosti. Zaenkrat se mi zdi, da so moji rezultati še kar dobro poplačani, čeprav se mi včasih zdi, da bi bili lahko tudi bolje. Vendar mi ni nič hudega. Vem, da ne bom nikoli obogatel, ne bom si mogel privoščiti jahte ali letala, vedno pa z veseljem prijatelje povabim na pico, na pijačo in – kljub temu da sem Gorenjec – na vseh zabavah rad plačam.«