Vrnitev Primorske

Nekateri so mogoče že nekoliko pozabili (ali pa se sploh ne zavedajo), da Gorenjska v letih 1918-43/47 pravzaprav ni mejila na Goriško oziroma severno Primorsko, ampak na Italijo! Rapalska je bila tudi gorenjska zahodna meja. Še manj v zavesti je dejstvo, da je bila ta krivična meja na meddržavni ravni odpravljena, na lokalni pa na gorenjskem jugu še vedno razmejuje!

September 2007 je v znamenju 60. obletnice vrnitve Primorske k matični domovini. Manj znano pa je, da mineva tudi 80 let od septembra 1927, ko so se na Nanosu sestali vodilni mladinci razpuščenih slovenskih organizacij na Primorskem pod Italijo. Ta sestanek velja za neformalno ustanovitev »podtalne« organizacije TIGR (Trst, Istra, Gorica, Reka). Tigrovci pa so nesporno prvoborci za vrnitev Primorske.

Lepo je, da je Republika Slovenija razglasila 15. september za praznični dan »vrnitve Primorske k matični domovini«. Prav nič lepo pa ni, da se tudi ob vsebini tega praznika grdo prerekamo. Partizanska stran je prepričana, da je bila vrnitev Primorske rezultat njihovega medvojnega boja in povojnih prizadevanj nove oblasti. Domobranska stran, ki je v sedanji vladi končno prišla do oblasti, pa meni, da bi nam Primorsko vrnili tudi brez boja, saj je bila Italija v 2. sv. vojni poražena. V tem primeru bi baje dobili tudi Trst!? (Blagor jim, ki to verjamejo.) Zna biti, da v znamenju ločitve sprtih duhov mine tudi cela vrsta prireditev ob teh dveh obletnicah.

Titova vojska je Trst maja 1945 dejansko zasedla in v njem sto dni vladala, potem pa se je morala zaradi nesoglasij z zahodnimi zavezniki iz mesta umakniti. Osvobojeno Primorsko so začasno prekvalificirali v Julijsko krajino (1945-47) in to razdelili na coni A in B. V prvi so uvedli zavezniško, v drugi jugoslovansko vojaško upravo. 15. septembra 1947 so cono B dokončno prepustili Jugoslaviji, cono A pa so opredelili kot Svobodno tržaško ozemlje (STO, 1947-54), ki so ga spet razdelili na coni A in B. Prva je obsegala Trst z okolico, druga pa obalno območje Istre od Ankarana do izliva Mirne pod Novigradom. Leta 1954 so Trst dodelili Italiji, cono B pa Jugoslaviji. In pri tem je ostalo. (Mimogrede: res škoda je, da se ni Kardelj zavzel pri Hrvatih, Titu in Bakariću, da bi poleg Koprščine še Bujščino dodelili Sloveniji, takrat bi bilo to najbrž še možno …)

A vse to je zgodovina. Po mojem bi se morali ob prazniku vrnitve Primorske spraševati tudi o možnosti, da jo znova izgubimo. Italijanski apetiti do tega ozemlja so stalnica že iz rimskih časov. Romansko je bilo do srede prvega tisočletja, pa v dolgih stoletjih Beneške republike in v letih 1918-43. In kdo si upa trditi, da ne bo kdaj spet? Na sodoben način se je mogoče nekega ozemlja in njegovih ljudi polastiti tudi drugače kot z vojaško silo. S kapitalom, denimo. Posebno če smo Slovenci sami v tem smislu neozaveščeni. Se še spominjate, kdo je prodal Banko Koper Italijanom? Odgovor: Istrabenz, primorski paradni konj. To je nekaj takega, kot če bi Sava kot največja lastnica prodala Gorenjsko banko kaki avstrijski ali celo koroški banki.

Toliko o vrnitvi Primorske na splošno. Če pa se posebej ozremo še na razmerje Gorenjske in njene sosede Goriške, se nam pokaže dejstvo, za katero večina sploh ne ve. Ko so Italiji v tajnem londonskem sporazumu aprila 1915 med drugim obljubili Primorsko kot nagrado za njen prestop na antantno stran, je bilo zapisano, naj se pri povojni razmejitvi na lokalni ravni ravnajo po stari vodni meji in tako, da se z njo ne bi delile že obstoječe krajevne in katastrske občine ter župnije. Tega načela so se držali od tromeje navzdol do Črnega vrha nad Cerknim. Od tam navzdol, na prehodu iz Poljanske doline na Cerkljansko in iz Žirovskega na Idrijsko, pa so se Italijani stegnili čez vodno mejo in izsilili, da je rapalska meja tu potekala več kilometrov proti vzhodu na južno gorenjsko oziroma črnomorsko stran. Tako je nekaj naselij izgubila občina Oselica (zdaj del občine Gorenja vas-Poljane), občina Žiri pa kar dvanajst! Po vojni sta bili Žirem vrnjeni le dve naselji, deset jih je ostalo v občini Idrija in tako je še danes. »Krivična« rapalska meja je bil torej odpravljena le na meddržavni ravni, na lokalni pa je ostala, v škodo južnogorenjske strani!

V naslednjih letih, ko bomo skoraj zagotovo dobili gorenjsko in goriško pokrajino, se bo – kot vse kaže – meja med njima na žirovskem in sovodenjskem območju spet ravnala po rapalski in ne po stari vodni meji!? Prav bi bilo, da ustrezni gorenjski forumi opozorijo zakonodajalca na to nepopravljeno zgodovinsko krivico. Čisti računi, dobri prijatelji! Tudi sicer želimo, da bi bili Gorenjska in Goriška (kot zgornji del vrnjene Primorske) dobri sosedi in da bi se čim prej udejanjila zamisel »četrte razvojne osi«, ki bo obe pokrajini tudi prometno bolje povezala. Meje naj bi v sodobni Evropi ne bile ločnice, spodbujale naj bi k čezmejnemu sodelovanju. To pa je seveda možno le ob mejah, ki niso obremenjene z zgodovinskimi hipotekami. Primorski, kar je primorskega, Gorenjski, kar je gorenjskega!