Življenje: smrtno nevarno!

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 13. junij 2021 / 09:26

»Najprej o naslovu, ki opozarja, da je življenje smrtno nevarno. Dr. Petra Leben Seljak, v Žireh živeča biološka antropologinja, pravi, da človek ne odloča o tem, kdaj in kako se bo rodil in kdaj in kako bo umrl. Ima pa kljub vsemu kar nekaj možnosti soodločevati o tem, kako bo preživel čas, ki mu je dan od rojstva do smrti. Če sem prav razumel, je tak tudi pogled avtorice oziroma glavne junakinje te knjige. Ta svoje delo označuje za 'doktor roman'. Pod to oznako si navadno predstavljamo neko privlačno in lahko branje. Kar je boljše od težavnega oziroma zateženega. In ta roman je branje, ki pritegne. Knjige lahko delimo tudi na berljive in težko berljive ali celo neberljive. Ta sodi med prve. / Podpisani sem večino svojega življenja preživel na Žirovskem kot kulturni delavec in dobro se mi zdi, da se del knjige dogaja prav v mestu Žiri, del pa v našem glavnem mestu. Enaka zgodba bi se sicer lahko odvijala tudi kjerkoli drugje, a je lepo, da se tu. Dobro je tudi to, da je dogajanje aktualno, tekst je ena od mnogih zgodb v kontekstu pandemije tega sveta v letu 2020. Protagonisti z glavno junakinjo Zofko na čelu so ljudje, ki ne pristajajo na vlogo poslušnega čakanja na smrt oziroma na vlogo poslušnega izogibanja smrtno nevarnemu življenja v času pandemije. Niso zgolj čakajoči na Smrt v virulentnem teatru absurda, ampak znajo do te nevarne gospe vzpostaviti in ohranjati kritično in na trenutke ironično distanco. Epilog, ki je v tej knjigi na začetku, avtorici prepoveduje, da bi še pisala in objavljala takšne knjige. V tej sodbi prepoznamo odnos aktualne slovenske vlade do neodvisne kulture in medijev. Tudi v tem oziru in v zelo kritičnem odnosu do 'uradne medicine' knjiga presega žanr dr. romanov. Skratka: ni le berljivo, je tudi aktualno in angažirano branje.« (str. 12–14)

Gornje besede so moje, napisal sem jih na željo avtorice, ona pa jih je uvrstila med spremne besede v tej knjigi. Apolonija Klančar je prav posebna oseba. Na gimnazijo je hodila v Kranju, je profesorica latinščine in angleščine, iz katere ima tudi doktorat. Je tudi uspešna specialistka »edukacijske kineziologije«. Izvaja individualna svetovanja in učno pomoč, večinoma z otroki s posebnimi potrebami. Njej in sošolki Mileni Miklavčič (in še nekaterim damam, ki jih tu ne upam imenovati) sem že večkrat zatrdil, da bi, če bi živele in delovale v 17. stoletju, končale na grmadi. Tako pa svobodno izvajajo svoje posebne prakse in zelo brano publicistiko. In še dobro je, da je tako.