Postopno se naučijo odlagati maske

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / petek, 13. november 2009 / 06:00

Pred tremi leti in pol je v Bitnjah pri Bohinjski Bistrici začel delovati program komune Skupnost Žarek. Ves ta čas je v njihov program, ki traja dve leti, vključenih po šest nekdanjih odvisnikov, ki se trudijo pustiti droge za seboj in začeti novo življenje.

»Devet let sem bil na heroinu. Trikrat sem se prijavil v metadonski program, pa mi nikakor ni uspelo, da bi nehal. Skozi leta potem spoznaš, da zgolj slepiš samega sebe, zato pride trenutek odločitve – ali bi se rad drogiral vse življenje ali temu naredil konec. Neko jutro sem se zbudil in uvidel, da tako res ne gre več. Najprej sem bil štiri mesece v komuni na Hrvaškem. Mislil sem, da zmorem, pa ni šlo. Ko sem prišel domov, pa sem takoj poklical Ivanko (Berčan, vodjo komune Skupnost Žarek, op. p.) in zdaj sem že deset mesecev tu. Nikoli nisem obžaloval te odločitve – pride sicer kriza, ko imaš vsega čez glavo in bi šel najraje domov, a potrpiš in gre. Pomaga, da se zaposliš z delom,« je svojo izkušnjo, ki ga je pripeljala v komuno v Bitnjah, opisal Emanuel, ki se je prvič srečal s heroinom že pri 16 letih. V komuni je opravil tudi zaključne izpite za triletno gostinsko šolo, zdaj pa bo celo nadaljeval šolanje na peti stopnji. In prav to je tudi cilj komune, je poudarila Ivanka Berčan. »Smisel komune ni le v tem, da tu preživijo dve leti, ampak da nekaj naredijo iz svojega življenja – dokončajo šolo, pridejo do poklica, razrešijo stvari iz preteklosti …«

Začeli so v zelo skromnih razmerah v bohinjski Soteski julija 2006, v hiši, ki je bila brez elektrike. »Dva meseca smo bili tudi brez pitne vode, po katero smo s plastično ročko hodili v Nomenj. Kopalnico, v kateri so se fantje lahko stuširali, pa so nam odstopili na Bledu. Prala sem jim v prostorih društva na Jesenicah ali pa so nam pomagale mame,« se spominja Ivanka Berčan. Nato pa so našli lokacijo v Bitnjah, ki jim zelo ustreza, ker je po eni strani na samem, a obenem blizu naselja. Nakup hiše je sofinanciralo vseh sedem občin zgornje Gorenjske, a največja zasluga, da je v Bitnjah zaživela komuna, gre po besedah Ivanke Berčan bohinjskemu županu Francu Kramarju. »Vedno poudarja, da je ponosen na to, da je komuna v njegovi občini,« je hvaležna. Zelo lepo so jih sprejeli tudi vaščani, mnogi med njimi so jim z veseljem ponudili pomoč. »Ko nismo imeli žage, smo šli k mizarju Tončku v vasi in nam jo je posodil, pa tudi kaj nam je pokazal in pomagal pri konkretnih zadevah.«

V hišo so se vselili konec julija 2007, ko še ni bila povsem nared, a so se skupaj lotili njene prenove, kar je predstavljalo del terapije pri zdravljenju odvisnosti. Nekaj časa so se stiskali na treh pogradih v pritličju, potem pa so korak za korakom sami prenovili podstreho, kamor so spomladi preselili spalnico. Nato so se lotili še urejanja delavnice, za katero so pridobili sredstva iz finančnega mehanizma EGP in norveškega finančnega mehanizma, kjer zdaj nastajajo najrazličnejši izdelki iz lesa. »Izdelujemo predvsem pručke in kuhinjske stole brez naslonjala, pa tudi izdelke po naročilu. Prav zdaj smo že zastavili tudi večji projekt, to je kuhinja. Se je pač razvedelo – nekdo je kupil pručko in videl, da je dobro izdelana, pa je naročil še kaj drugega in tako se je počasi začelo,« je pojasnil vodja delavnice Luka Zupan. Tako so tudi pozimi ves čas zaposleni, je še dodal, ko ni več toliko dela na polju in okrog hiše.

Cilj komune, je ob tem pojasnila Ivanka Berčan, je zdravljenje in rehabilitacija. »A se mi to zdi nekoliko ponesrečen izraz, saj jih sama nimam za bolnike. Odvisnost ni bolezen, ampak stanje. To so zelo sposobni in tenkočutni ljudje. Bistvo programa je zato prepričanje, da zmorejo sami narediti določene korake. Zunanje dogajanje je zgolj nek okvir za notranjo rast in oblikovanje osebnosti.« Program traja dve leti, vsak posameznik, ki postane član skupnosti, pa se mora najprej spoprijeti s preteklostjo. »Najpomembneje je seveda, da drogo pustijo za seboj, pomagamo pa jim tudi pri težavah z dolgovi, nerazčiščenimi stvarmi na sodišču, s policijo …« Sprva sicer zadostuje, pravi Ivanka Berčan, da osvojijo nek red v življenju. »Zato smo vzpostavili urnik in pravila igre, ki jim ponuja okvir, ki jim zagotavlja tudi občutek varnosti.« Enkrat na mesec jih lahko obiščejo domači, po treh mesecih pa gredo lahko tudi domov za en dan.

Z vsakim članom skupnosti Ivanka Berčan izdela individualni načrt, ki zajema osnovne cilje programa, s poudarkom na tisti lastnosti, na kateri bi sam najraje želel delati. »Prve dni je pomembno že to, da nekdo zna biti dosleden pri izpolnjevanju urnika, da zna živeti z drugimi, sodelovati, se pogovarjati. Delo na sebi je sestavljeno iz zelo konkretnih stvari. To jim je namreč v življenju povzročalo težave in zdaj je čas, da stopijo čez te stvari.« Občasno, dodaja, priplavajo na površje tudi stvari iz preteklosti, čeprav mešanja po preteklosti ne postavljajo v ospredje. »Raje rečemo: tako je bilo, zdaj pa vzemi stvari v svoje roke in naredi drugače. Naši pogovori so res iskreni, postopno se naučimo odlagati maske. Treba je priti do tega, kakšen človek si v sebi. Ne kakšno obleko imaš niti kakšno mnenje imajo drugi o tebi, ampak kakšen si v resnici. Da postopno prideš do notranjega miru in zadovoljstva.« Vzporedno veliko delajo s starši – na Bledu, Jesenicah in v Radovljici imajo skupine za starše, ki prav tako predstavljajo del programa komune. »Tudi oni morajo premagati svoje strahove, razočaranja in jezo, da lažje živijo,« je pojasnila Ivanka Berčan.

Prvi, ki je v programu res zdržal dve leti, je bil prav Luka Zupan, ki zdaj vodi njihovo delavnico. »Drugim se je vsem bolj mudilo, želeli so hitre tečaje in čarobne praške, a tega žal ni,« poudarja Ivanka Berčan in dodaja, da nekaj mesecev verjetno že zdržijo, a se ob prvi življenjski preizkušnji vrnejo na staro pot. Luka je zato po njenem veliko pripomogel k zagotavljanju trdnosti v skupini.