Do zdravja s tai či čuanom

Vadba starodavne kitajske meditativne veščine tai či čuan poteka v Kranju od leta 1993. Na različnih stopnjah veščino trenutno vadi okoli sto tečajnikov.

Poleti poteka vadba na prostem na travniku na Kokrici dvakrat tedensko. Veščina se poučuje v obliki tečajev različnih težavnostnih stopenj. Tečaje in vadbo organizirajo posamezna društva po Sloveniji, ki so se leta 2000 povezala v krovno organizacijo Zvezo Wushu – Taijiquan Slovenije, ki skrbi za izobraževanje in strokovno usposobljenost kadra, hkrati pa širi veščino po Sloveniji. O sami veščini, nastanku in značilnostih smo se pogovarjali z Marjanom Dogšo, predsednikom slovenskega društva tai či čuan, ki se z različnimi veščinami ukvarja več kot 30 let. Začel je z nekaterimi stili karateja, nadaljeval z aikidom, tai či pa vadi že več kot 20 let. Njegovo pozornost je pritegnila disciplina in doslednost pri vadbi. Dogša se je tai či učil tudi na Kitajskem, pravi, da znanje veščine ni skrivnost in da so ga učili z namenom, da znanje posreduje naprej.

Po njegovem mnenju je vloga veščine tai čija v današnji družbi predvsem v spodbujanju zdravja. Sodobni način življenja, nenehno hitenje in stres povzročajo številna kronična in neozdravljiva obolenja. »Tai či omogoča učinkovitejše reševanje vsakodnevnih problemov, zvišuje odpornost na stres oziroma zmanjšuje ostrino osebnega doživljanja stresnih stanj, zmanjšuje pa tudi živčnost in notranji nemir. Izboljšuje naše psihične zmogljivosti, ki so velikokrat velika ovira za popolnejše in uspešnejše obvladovanje drugih telesnih spretnosti in sposobnosti,« razloži Dogša. Na prvi pogled je tai či počasen, umirjen ples, nekakšno improvizirano počasno gibanje. Vendar to drsenje po prostoru ni improvizacija, pač pa natančno določeno gibanje. Za izvajanje veščine so značilni globoka zbranost, počasni, umirjeni drseči gibi in sproščeno preponsko gibanje. »Vsa gibanja so krožna. Ob pomoči krožnih gibov omogočamo nepretrgano pretakanje življenjsko pomembnih snovi, tekočin in energetskega potenciala po vsem telesu. Krožni gibi praktično ponazarjajo princip jin in jang,« pove Dogša. Jin in jang predstavljata dva principa medsebojne nasprotnosti v starokitajski filozofiji. Jin predstavlja nedejavno, mehko, počasno, umirjeno in notranje; jang pa dejavno, trdo, hitro spreminjajoče se in zunanje.

O nastanku veščine je več legend, po eni izmed njih naj bi daoistični modrec Čang Sanfeng iz 12. stoletja na gori Wudang opazoval boj med kačo in ptico. Občudoval je kačjo sposobnost izmikanja silovitemu napadu ptice. Po proučevanju gibanja kače je ustvaril sistem samoobrambe, ki je temeljil na kačjih gibih in principu jin in jang. V sredini 17. stoletja se je tai či dokončno izoblikoval v krogu družine Čen. V naslednjih tristo letih se je razvilo pet poglavitnih šol, poimenovanih po priimkih njihovih ustanoviteljev: najstarejša je šola Čen, sledi ji Jang, v 19. st. sta nastali obe šoli Vu, v 20. st. pa še najmlajša šola Sun. Najbolj popularna je postala šola Jang, ki je usmerjena v zdravstveno in meditativno smer in je najbolj dostopna sodobnemu človeku.

Tai či sestavlja 37 temeljnih figur, ki so v posameznih vajah raznolike in med seboj različno povezane. Vsaka figura ima svoje ime, npr. česanje grive divjega žrebička, beli žerjav razprostre krila, prijem ptičevega repa, enojni bič, zlato rumeni petelin na eni nogi, dvig igle z morskega dna … Imena figur nam pomagajo, da si lažje zapomnimo pravilno zaporedje figur znotraj celotne vaje. Sodobna šola Jang pozna več vaj, sestavljenih iz različnega števila figur. Za začetnike je najlažja kratka vaja iz 24 figur, za katero potrebujemo približno šestdeset ur vadbe, če vadimo dvakrat tedensko. Naslednja je dolga vaja, sestavljena iz 88 figur, za katero je potrebno približno sto ur vadbe. Sledita še vaji iz 48 in 42 figur. Ko se naučimo osnov, lahko začnemo vaditi z različnimi orodji, kot so meč, kratka in dolga bambusova palica, sulica, sablja in pahljača.

Tai či je primeren za vse starosti in oba spola. Za vaje ni nobenih posebnih zahtev glede opreme in prostora. Vadimo lahko kjerkoli in kadarkoli. Najidealnejši za vadbo so kraji v naravi. Marjan Dogša želi še širiti veščino po Sloveniji, izšolati kvaliteten učiteljski kader in spisati še nekaj učbenikov. Organizirana vadba v dvorani se bo v Kranju začela konec septembra.