Navade, ki ubijajo (3)

Besedilo: Damjana Šmid
Kategorija: Nasveti / torek, 11. september 2007 / 06:00

Ste kdaj razmišljali o grožnjah? V slovarju najdemo pod grožnjo opis obljube, napovedi nečesa neprijetnega, hudega nekomu.

Vsi poznamo grožnje, še od pravljic naprej smo jih bili bolj ali manj deležni v vzgoji, odvisno od naše dovzetnosti zanje … Če ne boš priden … če se ne boš učil … če ne boš naredil naloge … če ne boš prišel pravočasno domov … Skupaj z leti smo grožnje vtkali že kar v naš vsakdan, se nanje navadili in jih nekako sprejeli za del igre, ki se ji reče življenje. Grožnje v vseh odnosih pa zelo ranijo, ohromijo in povzročajo stisko. Naredi to in to, če ne, se bo zgodilo … če se boš obnašal tako, kot jaz želim … če boš takšen, bom kar šla … Toliko zgodb je, kot je ljudi. Zdi se mi, da so grožnje ena izmed najbolj grdih oblik, kadar si želimo nekoga podrediti, ga nadzirati, oblikovati po svoje, imeti na vrvici kot lutko. Zakaj bi sicer nekomu grozili? Se mar grožnje govorijo iz ljubezni? Bo otrok res bolj ubogal, če bo vsak dan slišal nekaj stavkov, iz katerih grozi bodisi ata (če ne boš priden, bom povedala atu, ko pride domov – le kakšna strahopetna mama je to?), bodisi učiteljica (le čakaj, da prideš v šolo, tam bo pa red?), bodisi komunalna služba (če ne boš priden, te bodo smetarji vzeli?) ali kar je še priročnih ljudi, katerih položaj starši zlorabljamo, kadar se počutimo nemočne v vzgoji. Z grožnjami je povsem preprosto. Če jih pogosto izgovarjamo, nas nihče ne vzame resno, ker jih običajno ne izpolnimo. Ste že videli, da bi ob smeteh čakala taista mama z otrokom, da ga odpeljejo na odpad? Ste že slišali za učiteljico, ki v šoli pričaka otroka in mu reče – lej, lej ti si pa tisti, ki doma nič ne uboga? Če z grožnjami prelagamo svojo odgovornost na očeta, učiteljico ali na komunalno službo, potem si priznajmo, da vzgoji nismo kos in poiščimo pomoč. Kajti grožnje spadajo med nasilje, ki se iz psihičnega kaj hitro sprevrže v fizičnega.