Iz starih časov: Šmarnogorska cerkev

Oglejmo si naposled še nekaj znamenitosti cerkve, ki stroji vrh Šmarne gore in je posvečena Roženvenski Materi božji. »Šmarnogorska cerkev je podružnica, ki spada k župniji Vodice. Kot božjepotna cerkev je imela v prejšnjih časih vedno stalnega duhovnika. Navadno je dobil to mesto kak bolehen ali pa upokojen župnik. Notranjščina cerkve je zanimiva radi lepih slikarij. Slike je izvršil Matej Langus. Nad korom vidiš na stropu krasno skupino fantov in deklet v narodnih nošah, ko gredo k maši. Vsa čast slikarju, ki je s tem ovekovečil tedanje narodne noše. Poleg cerkve stoji pritlična hiša, katere podstrešni prostori so služili vrsto let za stanovanje duhovniku in cerkovniku. V spodnjih prostorih pa se je od nekdaj nahajala gostilna in ta je še dandanes, tako da je za okrepčilo romarjev in turistov vedno dovolj preskrbljeno. Na vzhodni strani cerkve, tik za ograjnim zidom, zagledaš skupinico nagrobnih križev. Tu počivajo šmarnogorski župniki, cerkovniki in drugi, katere je na gori pokosila smrt. Zvonik je nizek in širok. Stoji popolnoma ločen od cerkev. Pred svetovno vojno je donelo iz tega zvonika zvonjenje, ki ti je pretresalo dušo in srce. Zlasti lep, mogočen in spojen z neko nepopisno milino je bil glas velikega zvona. Kdor ga je čul enkrat, ga ni pozabil nikoli več. Med svetovno vojno so ga vzeli in prelili v topove. Po vojni so okoličani in romarji zbrali denar za nov zvon, ki se že glasi iz šmarnogorskih lin, toda miline starega zvona še izdaleka ne doseže.«

Ste vedeli, zakaj zvoni na ŠG poldne že ob pol poldne? »Zanimivo je to, da, dočim po vseh cerkvah zvoni poldan ob 12. uri, šmarnogorski zvon naznanja poldan vedno ob pol 12. uri. Ustno izročilo naših dedov ve o tem to-le: Bilo je v turških časih in Turek je pridrvel v kraje s posebno silno močjo. Opustošil je vse, kar je dosegel. Okoličani, zbrani v utrdbi na Šmarni gori, so strahoma zapazili, da se je turška drhal obrnila proti gori in prve množice so že korakale v hrib. Domačini so uvideli, da tolike sile ne premagajo. Tu jih more rešiti le nadnaravna pomoč. Popadali so na kolena in prosili Mater božjo, naj jih otme turškega gorja. V tej skrajni sili je nekdo nehote zgrabil za vrv velikega zvona. In – oj čudo! Komaj se je oglasil zvon, so se turški vojaki in konji vdrli do kolen v zemljo in se niti ganiti niso mogli več. Kristjani, to videč, so bili naenkrat pri Turkih in jih posekali do zadnjega moža. V zahvalo Materi božji in v spomin na to čudežno rešitev je zvonilo potem na Šmarni gori vedno ob pol 12. uri.«

Materi božji je v posebnem oziru za pomočnika sv. Anton puščavnik. »Takoj pod cerkvijo, na zahodni strani hriba stoji v dolbini kamnita soha sv. Antona puščavnika. Poleg sohe je postavljen lesen drog in na vrhu droga je pritrjen zvonec, od katerega visi dolga žica. Tudi tu se romarji radi ustavljajo in se v raznih potrebah obračajo k sv. Antonu. Pravijo, da je ta svetnik pri Bogu velik posrednik zakonskega stanu. Ker pa je zakonaželjnih fantov in deklet povsod dovolj, ni čudno, da se zvon sv. Antona zelo pogosto oglaša.« (Vir: Manica Koman, Na Gorenščem je fletno, 1928.)