Nasmejim se Malemu bratu

"Rada berem časopise, v Gorenjskem glasu se nasmejim predvsem humorju Malega brata," pravi Vera Jug, ki je že sedem let v radovljiškem domu starostnikov.

Radovljica – Pričaka me v avli doma in me odpelje v sobo, kjer ima, kot pravi sama, čisto vse – posteljo, mizico, televizijo, stranišče, plišaste igrače, ki jih je dobila za darilo od vnukov, in še pogled skozi okno z razgledom na bližnje gradbišče avtoceste, na gore, od Storžiča do Javorniškega Rovta … Hodi bolj počasi in si pomaga z opornicama, že od rojstva ima okvaro, izpah kolka. »Danes to znajo pozdraviti, nekdaj niso znali in s to okvaro moram živeti,« pravi in dodaja, da je prestala že tri operacije kolka in še eno operacijo kolena. Ko jo je zdravnik želel pri petdesetih letih invalidsko upokojiti, se je uprla, češ: »Pokojnino hočem zaslužiti.« Vseskozi je delala v računovodstvu – v Almiri, Vezeninah, v kroparskem UKO … »V UKO je bilo najlepše, zelo dobro sem se razumela s Kroparji, to so prijetni, hudomušni ljudje,« pravi in se tudi spominja, kako so jo ob 50-letnici podjetja povabili na večerjo.

Mladostna leta v Sarajevu

Njena življenjska zgodba je zanimiva. Rodila se je 1932. leta v Sarajevu očetu, ki je bil iz Želimelj, in mami, Čehinji po rodu. »V Sarajevu so bili naši sosedje Muslimani, Srbi, Hrvati, Židi … Z vsemi smo se dobro razumeli, se pozdravljali,« se spominja Vera, ki težko razume, kar se je potlej zgodilo z Jugoslavijo. »To ni prišlo od navadnih ljudi, ampak od politikov.« Med drugo svetovno vojno so družino izselili v Nemčijo, po končani vojni so se zatekli k očetovi sestri v Ljubljano. Eno leto so bivali v sobi starega hotela Park na Bledu in nato v Radovljici, potlej se je Vera preselila k sinu na Rečico, zadnjih sedem let je v Domu dr. Janka Benedika v Radovljici. Ima dva sinova in štiri vnuke. Sinova Iztok in Bogdan sta bila najprej plavalca, nato zelo uspešna padalca.

Pri petinsedemdesetih za računalnikom

»Za dom sem se odločila sama. Po domači hiši sem po stopnicah že težko hodila in zaradi svojih zdravstvenih problemov sem tudi vse težje sama skrbela zase,« pravi Vera in poudarja, da se v domu dobro počuti in da ji tudi nikoli ni dolgčas. Rada bere časopise, v Gorenjskem glasu se še posebej nasmeji humorju Malega brata. Napiše tudi kak članek za Vzajemnost in za domski časopis Naše glasilo, kot članica Plavalnega kluba Radovljica hodi plavat na radovljiško kopališče, pomaga v domski knjižnici, igra šah … V domu so ji tudi omogočili, da se je na ljudski univerzi naučila uporabljati računalnik. Z veseljem »brska« po internetu in jo ob tem, ko pošilja pošto po elektronski poti in si dopisuje s prijateljicami, skrbi, da bo zdaj Pošta Slovenije imela izgubo. Priznava, da je zvedava, firbčna. V sobi rada poseda pri oknu in tudi z daljnogledom opazuje dogajanje na gradbišču avtoceste. Vidi, da so »fantje« na gradbišču pravi garači in da včasih delajo v soju reflektorjev tudi do dveh ponoči. Ker jo je zanimalo, kako bo potekala avtocesta mimo Radovljice, je klicala za načrt na občino in so ji ga poslali. Tudi sama se odpravi na gradbišče, kjer je strojniku že rekla, da bi rada sedela v velikem Volvovem bagru. Ni je zavrnil, rekel ji je, da naj pride po pol peti popoldne …