Tudi za šolo sta potrebna dva

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 2. september 2007 / 06:00

Šole je v slovenskih deželah ustanovila ženska - Marija Terezija. Z nadvse jasnim namenom: vzgojiti otroke v "pametne zemljane, zveste državljane in dobre kristjane". A kaj bi porekla blagopokojna cesarica, ko bi videla, kako se je naša šola razpustila in poženščila? In kako so mladi, ki prihajajo iz nje, sicer vse bolj izobraženi, vzgojeni pa vse manj ...

S šolo je podobno kot z družino: da bi se ustanovila, sta potrebna najmanj dva. Za družino moški in ženska, za šolo učitelji in učenci. Družine, ki bi nastala iz dveh moških ali dveh žensk, ta svet še ni videl. Pač pa so (bile) na svetu šole, v katerih so na učiteljski strani sami moški ali same ženske, na drugi pa učenci enega ali obeh spolov. A šolska praksa 20. stoletja je pokazala, da najbolje funkcionirajo mešane šole, v katerih so na obeh straneh pripadniki obeh spolov, tako na učiteljski kot na učenski strani. Na začetku 21. stoletja pa ugotavljamo, da se je šola feminizirala, da so na učiteljski strani prevladale ženske.

Nedavno sem bil v moški družbi s pripadniki našega učiteljskega stanu, med katerimi imam kar nekaj dobrih znancev in prijateljev. V pogovoru o šolskih rečeh s(m)o ugotovili tudi, da je v njihovem velikem šolskem kolektivu samo še nekaj moških. Ko smo primerjali to razmerje z onim v letih, ko smo mi hodili v šolo, se je jasno pokazalo, da se delež moških v učiteljstvu (na osnovnih šolah, na višjih najbrž manj) že vrsto let zmanjšuje. Šola se očitno feminizira. Sicer pa: ali ni tako tudi z družbo v celoti?

Eden od teh učiteljev je pripovedoval tudi o izkušnjah nekaterih kolegic, ki imajo dostikrat težave, ker učencev enostavno ne obvladujejo več. Pa ne gre za to, da bi bila problematična večina učencev. Takih je le nekaj, a ti so tako agresivni, da dajejo ton celotnemu vzdušju v razredu. Ko smo v nadaljevanju ugotavljali, ali imajo ti »pokvarjenci« (v smislu nemškega Spielverderber ali angleškega troublemaker) kak skupni imenovalec, smo ga hitro našli. Največkrat so iz tako imenovanih neurejenih družin. Ali živijo doma v težavnih razmerah ali pa so otroci samohranilk. Pa še to je pomenljivo: da imajo s prvimi težave učitelji obeh spolov, z drugimi pa predvsem učiteljice. Učitelj, ki je o tem pripovedoval, se tudi s slednjimi dobro razume, še več, očitno ga spoštujejo. Kakor da bi v učitelju videli odsotnega očeta …

Razumljivo je, da sta za celovito vzgojo tako v družini kot v šoli potrebna dva. V družini oče in mati, v šoli učitelji in učiteljice. Zakaj so slednje v tem poklicu prevladale, je spet drugo vprašanje. Odgovor, da zato, ker so bile v prejšnjem režimu plače v šoli nižje od plač v dejavnostih, v katerih so se učitelji še lahko zaposlili, je le del resnice. Do osipa ni prišlo samo zaradi tega, ker bi učitelji zapuščali šole, ampak tudi zato, ker se sploh niso več odločali za ta poklic. Odgovor je iskati tudi v šolski politiki zadnjih desetletij, ki je povsem opustila preverjeni cesarsko-kraljevi model strahospoštovanja (avtoritativne šole) in ga nadomestila s t. i. permisivno vzgojo. Zdaj je ta bumerang, ki so ga vrgli na staro šolo, priletel nazaj. In udaril predvsem tiste, ki so najmanj krive, a tudi najbolj popustljive – učiteljice. Skratka: šole bi morale spet postati malo bolj moške. A kaj, ko se zdi, da moških, ki bi ji vrnili ta značaj, preprosto ni?

Kot kaže – in to je obžalovanja vredno – se s problemom feminizirane šole zaenkrat bolj učinkovito soočajo v zasebnih kot v javnih šolah. Posebno v tistih, ki jih ustanavlja in nadzira institucija, v kateri imajo slej ko prej prvo in zadnjo besedo moški. Cerkev je na šolskem polju v ofenzivi. Doslej je ustanavljala predvsem gimnazije in vrtce, a zdi se, da ni daleč čas, ko bomo dobili v Šentvidu nad Ljubljano tudi prvo mednarodno katoliško univerzo, govori se celo o katoliških osnovnih šolah. Rimska cerkev ve, kaj hoče, država, od katere naj bi bila cerkev ločena, se njenim apetitom ne upira, ampak jim pod sedanjo oblastjo neprikrito streže.

V zasebnih, zlasti v cerkvenih šolah, bojazni pred feminizacijo najbrž ni. Tu ni »vse naše«, ve se, kdo je kdo in čigavo je kaj. Tudi v reševanju finančnih problemov bodo zasebne šole vse bolj učinkovite. Ko dobijo koncesijo, jih financira država, ustanovitelj razpolaga še z lastnimi sredstvi, tretji vir je šolnina. Ta za bolj premožne starše ne bo problem, posebej če vedo, da so dali otroka v ustanovo, v kateri vladata red in mir, kjer ni potrebe po plačanih varnostnikih in je verjetno tudi uživanje mamil manj razširjeno. Z mesenim spoznanjem se mora pa mlad človek tako ali tako soočiti, v šoli ali zunaj nje.

Kaj pa smoter šole: vzgojiti otroke v »pametne zemljane, zveste državljane in dobre kristjane«? Cerkev ga skoraj 250 let pozneje gotovo še vedno v celoti podpiše. Država mora po svoji ustavi »dobre kristjane« opustiti. Sicer pa se lahko vsi skupaj zedinimo na skupnem imenovalcu dobrih ljudi. Vprašanje je bolj, kako ta smoter dosegati? Ob začetku šolskega leta 2007/8 upamo, da se bo v tem prizadevanju uravnotežila tudi naša javna šola, česar pa najbrž ne bo zmogla sama. Tudi šola v doseganju svojih smotrov potrebuje partnerja, pa naj bo to družina, država ali Cerkev …