Srebrna strelca Mitja in Jernej

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
nedelja, 2. september 2007 / 06:00

Ekipni dosežek slovenske mladinske strelske reprezentance, v kateri sta dva mlada preddvorska strelca, Mitja Žižmond in Jernej Žižek, drugo mesto na evropskem prvenstvu, je fantoma prinesel tudi priznanje občine Preddvor ob občinskem prazniku.

To imajo v družini

Strelstvo je način življenja Žižmondove družine, zato ni nič čudnega, če je ta plemeniti šport zasvojil tudi sedaj osemnajstletnega Mitjo. »Vsakdo se najde v kakem športu, mene je pritegnila puška,« pravi Mitja Žižmond, ki je strelec že skoraj desetletje. Saj rad steče tudi za žogo ali se rekreira na druge načine, strelstvo pa je tisto, česar se je zelo resno lotil. Mladi strelci tekmujejo predvsem z zračno puško in malokalibrskim orožjem. Med letošnjimi največjimi dosežki Mitja omenja dejstvo, da so preddvorski mladinci državni prvaki, da so prvaki mladinske lige in na tretjem mestu v članski ligi, da je mladinska reprezentanca, v kateri sta skupaj z Jernejem Žižkom, dosegla drugo mesto ekipno na evropskem prvenstvu …

»Za tak rezultat je seveda treba veliko trenirati, domala vsak dan. Sicer pa je treba v vsak dosežek nekaj vložiti,« je prepričan Mitja, ki je letos končal ekonomsko gimnazijo in na trde treninge na strelišču ne gleda kot na kakšno veliko odrekanje. »Če se resno posvečaš športu, se moraš kdaj tudi čemu odpovedati, toda navsezadnje to poravnajo rezultati,« pravi Mitja. Mirna roka, mirni živci in miren značaj običajno označujejo športnega strelca. Orožje, ki ga imajo strelci v rokah, zahtevajo takšne značilnosti in že mladi športniki do tega razvijejo odgovoren in spoštljiv odnos. Za Mitjo, ki se je tako rekoč že rodil z orožjem, to ne predstavlja težav. Kakšne pa so njegove športne ambicije?

»Najlepše bi bilo že med mladinci pokazati kaj več, saj je v članski konkurenci potem to veliko težje. Olimpijske igre bi bile OK, vsaj čez šest let,« razmišlja Mitja. Če bodo rezultati, pa morda že prihodnje leto, dodaja Mitjev ded in trener Zdravko Žižmond.

Puška za rojstni dan

Jernej Žižek pravi, da si je strelstvo izbral zato, ker mami ni bilo všeč. V resnici se je zanj odločil, ker ga zanima orožje in ker vedno želi priti do dna temu, kako stvari delujejo. Za rojstni dan je v otroških letih dobil puško. Oče jo je kupil pri Rajmondu Debevcu, ta pa ga je seznanil, da se v Preddvoru s strelstvom resneje ukvarja Zdravko Žižmond. Pri njem je začel trenirati skupaj z vrstnikoma Mitjo Žižmondom in Alešem Bolko. V strelskem športu so fantje skupaj že kakih sedem let.

Sedaj trenira trikrat do štirikrat na teden na domačem strelišču v Dragi. Za trening z zračno puško so pogoji dobri, za malokalibrsko manj, saj morajo pozimi na trening celo v tujino. In zanimivo, ravno z malokalibrskim orožjem je slovenska mladinska reprezentanca julija letos v Španiji dosegla drugo mesto. »Dosežki z malokalibrskim orožjem so bolj cenjeni, ker je rezultat odvisen tudi od zunanjih pogojev, vremenskih razmer,« pove Jernej Žižek. »Te tudi na evropskem prvenstvu v Španiji niso bile ugodne, a so bile za vse enake in naposled je naša ekipa dosegla drugo mesto.« Ob tem dosežku pri Jerneju ni čutiti kake evforije. Vesel je uspeha, seveda, toda do svojega športa in rezultatov v njem ima realen odnos. »Strelski šport jemljem resno, resno se posvečam treningom. Toda če me vprašate o ambicijah, nemara o svetovnem prvenstvu ali olimpijskih igrah, lahko le rečem: pustimo se presenetiti.« Strelski šport ni tako atraktiven in na očeh javnosti, kot sta denimo nogomet in košarka. Jerneju pa je pri srcu in zato vztraja kljub pogostim treningom, ki terjajo veliko koncentracije. Zbranost pa zahteva tudi šola, Jernej o tem pravi, da mu je »oboje ratalo«. Končal je gimnazijo v Kranju in se vpisal na strojno fakulteto, ob tem pa bo še vedno treniral in hodil na strelske tekme od ligaških do mednarodnih in tekem z reprezentanco. Slednjič je to tudi priložnost, da vidiš svet, pravi, čeprav se ob tem zaveda, da vidiš veliko letališč in strelišč, drugega pa bolj malo.

Fanta sta trenutno na šolskih in strelskih počitnicah. To ne pomeni, da lenarita, očitno jima je ukvarjanje s športom utrdilo tudi delovne navade. Mitja je v počitnicah služil denar na letališču, Jernej v trgovskem centru. Poleg tega je Jernej tudi prostovoljec pri Sončku, društvu za cerebralno paralizo.