Tihožitja, ki so živa

V četrtek je v galeriji Ivana Groharja več kot sto ljudi pospremilo odprtje slikarske razstave domačina Pavla Florjančiča.

Množica ljudi na odprtju razstave Škofjeločana Pavla Florjančiča je dokazovala, da škofjeloški ljubitelji likovne umetnosti vendarle niso pozabili nanj in na njegova likovna snovanja, čeprav smo njegove slike v zadnjih petnajstih letih zelo redko videvali na škofjeloških in slovenskih razstaviščih in tudi ne v prodajnih galerijah. Gre za enega najbolj likovno prepoznavnih in stilno profiliranih likovnih ustvarjalcev na Škofjeloškem. »Njegova popolna likovna predanost tihožitni tematiki, ki je v naši zavesti sicer vseskozi navzoča, a jo žal prevečkrat povezujemo z nostalgičnimi občutki, dekorativnostjo in historičnimi umetnostnimi obdobji, avtomatično ustvarja pri gledalcih močno željo po likovnem presežku,« je k razstavi zapisal kustos Loškega muzeja Boštjan Soklič, ki je razstavo naslovil kar Živožitja, in nam z eno besedo povedal, kaj je tisto, kar Florjančičeva tihožitja tako razlikuje od slik s to tematiko drugih avtorjev.

Glavnina tokrat predstavljenih del je Florjančič ustvaril v zadnjih letih. »Tihožitja slikam že zadnjih dvajset let, lahko bi rekel, odkar sem stalno začel sodelovati z nemško galerijo Galerie in der Prannerstrasse iz Münchna, za katero sem ustvarjal izključno tihožitja,« razmišlja Pavel Florjančič in dodaja: »Res pa je, da mi je tovrstno slikanje tudi izjemno blizu, saj gre za intimno slikarstvo in ne neko likovno vehemenco, ki je posebej v zadnjem času tudi pri nas zelo prisotna.« Do nemškega galerista ga je pot zanesla konec osemdesetih let, kjer si je, kljub temu da izhaja iz majhne in po likovnikih ne ravno tako zelo razpoznavne Slovenije, uspel pridobiti naklonjenost nemških ljubiteljev likovne umetnosti, ki so ga za skoraj dvajset let vzeli za svojega. »Moje sodelovanje z nemško galerijo je pomenilo tudi redkejšo pojavnost doma,« na neki način ekskluzivo za izvoz predstavi Forjančič in dodaja, da je domačim kupcem zato ponavadi razložil, da trenutno nima nič konkretnega v depoju, kar ga je tudi oddaljilo od slovenskega likovnega trga.

Za samostojno likovno pot se je sicer odločil že leta 1975. »Nikoli nisem mislil, da bi postal učitelj likovnega pouka in v nekem trenutku sem se moral odločiti, kako nadaljevati svojo likovno pot. Izbral sem slikanje.« Kot poudarja Soklič, avtorjevo fotografsko oko beleži komaj slutene prostorske detajle, ki povprečnemu opazovalcu ponavadi ostajajo skriti. Njegova tihožitja v najboljši maniri hiperrealističnega slikarstva so izdelana do potankosti, mestoma bolj realni kot fotografija. Pri tem pa slikar ne daje prednosti posameznemu predmetu na sliki. Tako roža kot vaza ali pa jagode kot steklena posoda, v kateri se te nahajajo, sta zanj predvsem enakovredna elementa na sliki in nič drugega. Pri tem je značilen avtorjev pogled od zgoraj, kar je sicer značilno za krajinarsko slikarstvo.

»Motive slikam vedno na podlagi vnaprej izdelanih fotografij, saj bi rože ob tridnevnem »poziranju« že prej ovenele. Ponavadi slikam več slik naenkrat, saj medtem ko se najprej poslikane sušijo, nadaljujem delo na četrti, peti, šesti sliki. Kasneje se spet vrnem k prvi in tako naprej. Tak način dela od mene zahtevajo oljne barve, saj se te sušijo počasneje, posamezne plasti pa morajo biti suhe, da bi nadaljeval z delom. Oljne barve pa mi odgovarjajo tudi zato, ker z njimi lahko dosežem mehkejše prehode med posameznimi barvnimi ploskvami …« Tovrstno slikarstvo sicer dandanes ni ravno modno, Florjančič pa z lastnimi izvirnimi dodatki in prepoznavnim lastnim izrazom vedno znova privablja k svojim delom nove in nove slikarske navdušence. »Tudi sam sem se že spraševal, ali ima ob prevladi globalizacije, ki ruši staro, smiselno slikati na tak način. Vedno znova pa ugotavljam, da so še vedno ljudje ki potrebujejo in hočejo tovrstna likovna dela, ki temeljijo predvsem na izbrani estetiki, na katero vsemogočna globalizacija vedno znova pozablja,« razmišlja Florjančič in dodaja, da pravzaprav niti ni pomembno, kaj je na sliki. Pomembno je videnje in občutenje, ki ga doživlja gledalec ob pogledu na sliko.

Medtem ko se je z nekdanjim galeristom po skoraj dvajsetih letih razšel, se mu v prihodnosti že obeta sodelovanje z novim, ki bo, če mu po le uspelo, Florjančičeva dela popeljal tudi na veliki ameriški trg. »Tudi tokrat sem, kot že večkrat v preteklosti izbral nekoliko bolj tvegano pot, a upam, da se bo na koncu moja odločitev le izkazala za pravilno,« je še dejal Pavel Florjančič, čigar dela bodo v Galeriji Ivana Groharja na ogled tja do 15. septembra. Na odprtju razstave smo slišali tudi nekaj pesmi, ki jih je inspirirane z njegovimi slikami napisala pesnica Neža Maurer. Brala sta jih avtorica sama in mojster lepe besede Marko Črtalič.