Sončni vzhod na Mojzesovi gori

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: Zanimivosti / sreda, 29. avgust 2007 / 06:00

Nočni vzpon na Sinajsko goro (Mt. Sinai) in pričakovanje sončnega vzhoda je posebno doživetje za turiste na polotoku med Afriko in Azijo.

Svetopisemska zgodba o Judih, ki so se pod vodstvom preroka Mojzesa leta 1500, po nekaterih virih pa leta 1250 pred Kristusom, rešili iz egiptovskega ujetništva in štirideset let tavali po sinajski puščavi, in končno našli obljubljeno deželo Izrael, živi v nekoliko drugačni obliki še danes. Sinajska gora (Mt. Sinai) ali Mojzesova gora, na kateri je Bog med begom iz Egipta razodel Mojzesu Toro (pet Mojzesovh knjig) in Deset božjih zapovedi, je postala ena največjih turističnih posebnosti Sinaja, 60 tisoč kvadratnih kilometrov velikega polotoka med Afriko in Azijo. Sinaj je od leta 1982 naprej znova egiptovski. Pred tem je bil 12 let izraelski. Izraelska vojska ga je namreč v silovitem napadu osvojila v šestdnevni vojni leta 1967. Egipčani se zelo neradi spominjajo obletnice ponižujočega poraza. Vsako noč se na 2260 metrov visoko puščavsko goro peš ali na hrbtih kamel povzpne nekaj sto turistov iz Šarm el Šejka (Šejkovega zaliva) na jugu Sinaja, Dahaba ob Akabskem zalivu in drugih hitro se razvijajočih sinajskih turističnih središč sredi puščave.

Moja odločitev, da se bom, če bom kdaj obiskal južni del Sinaja, povzpel tudi na znamenito Mojzesovo goro, je bila trdna in tudi uresničena v začetku junija. Na dopust v Šarm el Šejku sem vzel tudi primerno hribovsko opremo, saj je na gori zjutraj kljub veliki vročini, ki vlada na Sinaju, hladno in njen vrh občasno tudi pobeli sneg. Dvajset od kar številnih Slovencev, ki smo ta čas letovali v Šarm el Šejku, se nas je odločilo za vzpon na goro. Po pripovedovanju turističnih vodičev je bilo to največ v zadnjih letih, saj morajo pogosto vzpone zaradi premajhnega števila prijav odpovedati. Okrog polnoči nas je avtobus odpeljal do mesta Dahab ob Akabskem zalivu in naprej v puščavo, iz katere se dvigajo tudi nad 1000 metrov visoke sinajske gore, do samostana Svete Katarine, ki leži v zavetju doline 1500 metrov visoko. Med vožnjo smo morali skozi nekaj policijskih kontrol, saj so Egipčani po terorističnem napadu na hotel in tržnico v Šarm el Šejku nadzor na pomembnih cestah, vpadnicah v mesta in pred hoteli poostrili. Samostan, za katerega skrbijo menihi grške pravoslavne cerkve, je ostal kljub številnim vojnam na Sinaju nepoškodovan. V njem naj bi bila pokopana znamenita svetnica Katarina Aleksandrijska iz 4. stoletja, ki naj bi jo pred obglavljenjem strahovito mučili na kolesu z noži in jo tudi upodabljajo s tem mučilnim orodjem.

Okrog treh zjutraj smo od samostana pod vodstvom beduinskega vodnika Atala Hasina Sadala, ob pomoči baterijskih svetilk, krenili proti vrhu. Pot je sprva zložna, ob njej pa so počivale številne kamele. Njihovi vodniki so nas ogovarjali, če se želimo na kameljem hrbtu za 10 evrov povzpeti pod vrh gore. Očitno jim posel cveti, saj so našo strnjeno kolono pohodnikov druga za drugo prehitevale s turisti otovorjene kamele. Po slabih dveh urah hoje, med katero si je mogoče odpočiti v kamnitih zavetiščih in se okrepčati s čajem in drugimi brezalkoholnimi napitki ter uživati v pogledu v dolino, kjer temo režejo lučke vzpenjajočih se romarjev, se je začel zadnji vzpon po tristo skalnih stopnicah do vrha, na katerem so že davno nazaj Mojzesu v zahvalo zgradili skromno cerkev. Kdor na stopnicah omaga, najpogosteje se to dogaja starejšim in neprimerno obutim, mu za primerno plačilo do vrha pomagajo mladi beduini. Postanek na vrhu gore, kjer se ozračje shladi tudi do ničle, je minil v pričakovanju sončnega vzhoda. Okrog pol sedmih zjutraj se je v daljavi, iz meglenega obzorja nad vzhodnimi gorami Sinaja, pokazala rdeča sončna krogla. Trud med vzponom na Mojzesovo goro je bil poplačan. Z 2260 metrov visoke gore, ki je druga najvišja gora Sinaja, najvišji je 2600 metrov visoki vrh Svete Katarine, se je bilo treba še pred vročino, po poti na drugi strani gore, prek 3000 skalnih stopnic vrniti v dolino. Sestop je bil tudi zaradi neprespane noči kar zahteven. Okrog devetih smo bili znova pri samostanu sv. Katarine, ko so rdečkaste skale sinajskih gora za nami že žarele v soncu. Dremavi in prijetno utrujeni smo se okrog dveh popoldne vrnili v Šarm el Šejk.