Njene male sladkosti

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / sreda, 29. avgust 2007 / 06:00

V Galeriji Kresija v Ljubljani je še do konca tedna na ogled razstava del mlade slikarke iz Žirov, Barbare Kastelec. Lipov čaj in magdalenice s seboj prinašajo male zgodbe.

Pomenljiv, a hkrati skrivnosten naslov razstave Lipov čaj in magdalenice napoveduje razstavo s konceptom. Pet slik večjega formata, s katerimi se predstavljate v Galeriji Kresija, ima nedvomno neko skupno točko. Oh, ta mehka sladkost …

»Slike povezuje spomin, spomin na pretekle dogodke. Tako kot v Proustovem romanu V Swannovem svetu srečamo Swanna, ki je magdalenice namočene v lipov čaj in se spominja preteklih dogodkov iz otroštva, tako tudi predmeti, ki sem jih naslikala na ta platna predstavljajo trenutke iz mojega življenja, budijo spomin na osebe, ki so mi ta predmet podarile …«

Torej ima vsaka slika svojo majhno zgodbo …

»Ja. V vsaki je ujet neki trenutek. Tako lahko ena slika na gledalca deluje bolj veselo, spet druga je nekoliko otožna, tretja izraža ljubezen. Avtorica besedila k razstavi Nadja Gnamuš na primer balone vidi, kot bi se sami napihnili in pobegnili …«

Kot veliki sladki zvečilni … Hmmm, vam je svet slaščic, čokoladic, bonbončkov blizu? Kot bi v otroških letih radi obiskovali Ambasado v Žireh?

»O ja, Ambasada ... Za prvo razstavo, ki sem jo pred leti imela doma v Žireh, je Esad, lastnik slaščičarne s tem imenom, spekel veliko torto in mi jo prinesel na odprtje. Ne vem, mogoče res nekoliko padem na sladke stvari, kot drobno pozornost dobim veliko raznih čokoladic, bonbonier, čigumijev … velik keks s slike v zelenem sem dobila letos za valentinovo. Moja zadnja razstava v Galeriji Equrna je imela naslov Sladko življenje …«

Male pozornosti na velikem formatu (110x150 cm). Z malim formatom najbrž ne bi dosegli učinka, kot ga sicer …

»Vsekakor. Slike odražajo avtorjeva razpoloženja, platna so tako ali tako vedno nosilec nekih psihičnih upanj. Meni se zdijo slike celo nekoliko majhne, saj običajno ustvarjam na še večjem formatu. Slike morajo imeti v sebi neki prostor, da lahko zadihajo in do izraza pridejo barve, da zažarijo v vsej svoji moči … Le tako imajo slike učinek na gledalca.«

Tu je seveda tudi barvna živahnost vaših del, na neki način se igrate z barvnimi nasprotji …

»Veliko dela je, preden dobiš pravo barvo, ki bo zažarela na platnu. Dogaja se, da se slike, še posebej, ker so slikane z akrilnimi barvami, potem ko se posušijo, spremenijo za dva do tri barvne tone. Kar dolg postopek je, da pridem do prave kombinacije. Pri tem pa me bolj zanima občutek, ki češnjo na primer naredi sočno in ne kako natančno je odslikano.«

Gesla na nekaterih slikah najbrž ne razlagajo, ampak dopolnjujejo?

»Moji napisi ali gesla, če jim tako rečemo, temeljijo na asociaciji, ki se mi porodi v nekem trenutku, ko snujem sliko. Napisi so dejansko del slike, sodijo v njeno strukturo. Tudi ena črka je del slike. Če napišem k čokoladnim bonbonom v angleščini »bit me«, želim, da se ljudje tudi malo odklopijo od tistega, kar vidijo in poskusijo sami v sliki najti kakšne nove situacije in pomene. Zato tudi poskušam čim večji učinek ustvariti z barvami. Tako se barva včasih cedi po sliki, kot raztopljena čokolada, in marmelada, ki teče iz piškota, kot da vam bo popackala obleko.«

Po študiju na likovni akademiji in magisteriju ste se preselili v Ljubljano. Kaj glavno mesto ima, česar Žiri nimajo?

»Predvsem imaš več možnosti, da se pokažeš. In to je tisto, kar je za nas svobodnjake velikega pomena.«

Kaj bo prinesla jesen?

»Upam, da bo malo zatišja. Potem pa k novi razstavi in novim slikam.«