Diagnoza: rak na pljučih

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Četrtek, 7. junija

Bolnišnico zapusti tečna gospa iz Sodražice, česar se – lepo ali grdo – razveselim. Preden odide, me še prav po otroško zašpeca oddelčnemu zdravniku, češ da je zaradi televizije, ki je po njeni percepciji časa igrala vso noč, povsem izmučena. Razen tega, da zdravnika spravi v neroden položaj, večje škode s tem ne naredi.

Poleg običajnega jutranjega preverjanja temperature, krvnega tlaka, kisika v krvi, izpljunkov in urina, opravim še tako imenovani CT (po angleško Computed Tomography, po kranjsko pa računalniška tomografija oziroma rentgensko slikanje telesnih organov s pomočjo sodobne računalniške tehnologije). Slika bo pokazala, ali imam rakaste tvorbe tudi v glavi in v trebušni votlini ali samo v pljučih. Da jih imam, so si namreč zdravniki že čisto na jasnem, samo moji zavesti še ni potegnilo.

Po kosilu, ki se ga ne dotaknem, se pri meni oglasi sobni zdravnik. Tako rekoč na čelu mu piše, da mi je prišel sporočit nekaj velikega. Neprijetnega. Usodnega.

Zdravnik: »Gospa Smolnikar.« Uvodnemu nagovoru sledi premor. Poskusim ga spodbuditi: »Gospod doktor.« Dialog se ponovi. Zdravnik: »Gospa Smolnikar.« Jaz: »Gospod doktor.« Zdravnik: »Sporočiti vam moram zelo neprijetno novico.« Tišina. Ker je očitno, da zdravniku vloga ni pisana na kožo, mu pomagam: »Ste mi prišli povedat, da imam raka?« Zdravnik: »Žal.« Naj se sliši še tako neverjetno, počutim se, kot da mi je z ramen padel betonski blok, težak tono. Po petih dneh lažne negotovosti, so stvari končno kristalno jasne. Nedvoumne.

Položaj je smešen, saj je zdravnik videti bolj pretresen, kot sem sama. Začnem se smejati in tolažiti zdravnika: »No, no, gospod doktor. To pa res ni nič takšnega, da vas bi moralo skrbeti.« Zdravnik me gleda in ne ve, ali so mi popustili samo živci ali se mi je čisto utrgalo. »Gospa Smolnikar, razumite vendar, imate raka in to ni prav nič smešno.« Jaz: »Tragično pa tudi, ne. Če je že tako naneslo, sem pravzaprav vesela, da imam samo raka.« Zdravnik: »Kaj pravite?« Jaz: »Da sem z diagnozo povsem zadovoljna. Skrbelo bi me, če bi mi prišli povedati, da imam aids ali, recimo, alzheimerja. Vsekakor pa raka ne jemljem kot bolezen, pač pa kot življenjski izziv. Kot življenjsko preizkušnjo, ki jo bom z milijardno gotovostjo prestala. Seveda bom umrla, gospod doktor, ampak ne zdaj in ne zaradi raka. V to sem tako prepričana, kot da ležim na tej postelji.«

Zdravnik se obrne in odide. Tako rekoč v trenutku izdelam načrt, kako se znebiti raka. Poleg uradne medicine v načrt vključim tako imenovano alternativo. Pokličem prof. dr. Borisa Kobala, ki se ukvarja s tako imenovano frekvenčno terapijo, prijateljico Mojco pa prosim, naj me najavi pri Petru Papugi, zdravniku in magistru uradne medicine ter strokovnjaku s področja kitajske medicine. Zadeve so urejene prej kot v petnajstih minutah.

(Se nadaljuje.)