Iz starih časov: Šmarna gora

V času med obema največjima Marijinima praznikoma, velikim in malim šmarnom, je prav, da rečemo tudi katero o gorenjski gori, ki se po Mariji imenuje – o Šmarni gori. »Gorenjskemu ljudstvu je Šmarna gora tako prirasla k srcu, da bi moj opis nikakor ne bil celoten, ako ne bi omenila te sloveče božje poti.« Tako je svoje pisanje o njej uvedla Manica Koman in nadaljevala, kakor sledi. »Šmarna gora, oddaljena 8 kilometrov od Ljubljane, stoji nekako v sredi med Ljubljano, Kranjem in Kamnikom. Stoji popolnoma sama zase, kakor bi vzrastla iz tal. Visoka je 671 metrov. V višini, ki je že nad sredino hriba, se deli v dva vrha. Na vzhodnem vrhu stoji prekrasna romarska cerkev roženvenske Matere Božje, ograjena z mogočnim obrambnim, tu in tam preluknjanim obzidjem, ki ti jasno priča, da so tu imeli nekdaj naši pradedje zatočišče pred krvoločnim Turčinom.«

Ste vedeli, zakaj se najvišji vrh Šmarne gore imenuje tako, kot se? »Nasprotni vrh, ki je deloma skalnat, deloma pa obrasel z gozdnim drevjem, se imenuje 'Grmada'. Tudi to ime je iz turških časov. Kadar so namreč domačini zaznali, da se bliža turška nevarnost, so na tem vrhu zažgali grmado, ki je opozarjala širno okolico, naj se pripravi, ker se bliža Turek.« S Šmarne gore, ki jo je Komanova povišala za dva metra (po današnjih meritvah jih meri 669, Grmada pa sedem več, 676), je slej ko prej izvrsten razgled. »Šmarna gora ima lepo lego ter ti nudi z vrha krasen razgled na vse vrhove. Vidiš Ljubljano, Krim, Škofjo Loko, Kranj, Kamnik, razne gore in planine, da, o jasnem dnevu zagledaš celo vrhove očaka Triglava. Zato je Šmarna gora tudi turistom zelo priljubljena.«

Šmarna gora je gora s posebno zgodbo. »Naš priprosti človek sicer zelo ljubi naravne lepote, toda, da se mu je Šmarna gora priljubila tako silno, so mnogo vzrok 'šmarnogorska poročila iz turških časov', katera je čul od svojih dedov. Ta poročila vsebujejo mnogo resničnih, mnogo pa seveda namišljenih zgodbic. Da bi n. pr. človek, ki je že odrasel, še ne posetil Šmarne gore, to smatra gorenjski očanec za smrtni greh in je prepričan, da duša onega človeka, ki je v življenju vsled brezbrižnosti opustil pot na Šmarno goro, ne bo preje videla nebes, dokler ne bo romala na Šmarno goro. To mnenje je staro in zelo razširjeno. O tem je vedel že naš veliki pesnik Prešeren. Čujmo, kako poje.« Tu Komanova pesem navede. Mi pa si, ker jo je marsikdo najbrž že malo pozabili, preberimo le prvo kitico: »Vi, ki hodite na sveto / Šmarno goro, blagor vam! / častit mater v nebo vzeto. / A gorje odlašavcam, / ki tak dušo svojo črt'jo, / da it' opuste pred smrtjo / roženkranc in litanije / molit, hvalo pet Marije …« Pesem Šmarna gora je doživela dvojno recepcijo; eni so jo jemali dobesedno, za nekatere literarne zgodovinarje (dr. Miran Hladnik) je predvsem parodija in travestija romarskih pesmi. Pa naj jo še naprej bere vsak po svoje.