Jutri bo 99:1

»99 odstotkov nas je. Mečejo nas iz naših domov. Razpeti smo med špecerijo in stanarino. Onemogočena nam je kakovostna zdravstvena oskrba. Izpostavljeni smo onesnaženemu okolju. Dolge ure delamo za malo denarja in brez pravic iz dela – če sploh delamo. Nimamo ničesar, preostali en odstotek pa ima vse. Nas pa je 99 odstotkov.« S temi besedami vas na svoji spletni strani We are the 99 percent sprejmejo tisti, ki se prištevajo k 99 odstotkom oplenjenih in protestirajo proti preostalemu odstotku plenilcev. To, kar pod geslom Occupy Wall Street že od srede septembra počno na newyorški Wall Street, ki velja za finančno središče sveta, predstavlja nov fenomen v sodobnih socialnih razmerjih in načinih protesta proti finančnim špekulacijam in socialnim krivicam.

Zakaj in kako pozivajo k zasedbi Wall Streeta? Njihovi cilji niso nič novega, podobni so tistim, za katere si je t. i. delavski razred prizadeval od srede 19. in skozi celo 20. stoletje. Novi pa so načini, kako se vsega skupaj lotevajo. Organizirajo se namreč predvsem s pomočjo internetne tehnologije. »To smo lahko videli že pri antiglobalistih in nazadnje pri arabski pomladi. Takšna gibanja so specifična po tem, da nimajo vodstva v pravem pomenu besede. Nekdo sproži pobudo in ta se, če je seveda potentna, po logiki snežne kepe oblikuje v novo kvaliteto, v emergenco gibanja, ki na začetku sploh ni bila predvidena. To je vsekakor novost v političnem organiziranju in bo pomembna za delovanje civilno družbenih pobud v prihodnje. Verjetno bo vplivala tudi na spremembo politične demokracije nasploh. Kako, je drugo vprašanje.« Tako ta novi fenomen razlaga sociolog dr. Gregor Tomc in doda: »Forma teh gibanj je nova, vsebina pa kot stara in ponošena obleka. V tem pogledu zaenkrat še ne ponujajo odgovorov, ampak so del problema.«

Pa še nekaj je: teh 99 odstotkov proti enemu ne smemo enačiti z »levico« proti »desnici«. Ta nova gibanja, ki se ne manifestirajo le na arabskih in ameriških trgih, temveč tudi v Londonu, Čilu, Grčiji, Španiji in še marsikje, so ideološko zelo heterogena, združujejo nezadovoljne ljudi vseh vrst, od marksistov do liberalcev, od anarhistov do libertarcev, od revnih do srednje premožnih, od vernih do nevernih … Ko dosežejo nek etapni cilj, se hitro razidejo, saj razen protesta proti težkemu socialnemu položaju, v katerega so potisnjeni, nimajo dosti skupnega. Še do nedavnega je veljalo, da si za izboljšanje socialnega položaja nižjih in nižjih srednjih slojev prizadevajo predvsem leve stranke, socialisti in komunisti. Vendar so se te stranke na zgodovinski sceni nekako izpele, zastopajo predvsem same sebe in svoje veljake. Ljudje so spoznali, da se od njih nimajo česa nadejati, in se organizirajo in protestirajo po svoje.

Ta nova gibanja so šele na začetku, še zdaleč se niso izpela, od njih lahko še kaj pričakujemo. V spodnjem, 99-odstotnem delu družbe se nekaj premika, nastaja, se dogaja. Očarljiva je ravno ta spontanost in nepredvidljivost. Pa iznajdljivost ljudi, ki ne čakajo, da jih bo nekdo s plakati in podobnimi prijemi pozval na demonstracije. Eni gredo na ulico, preko internetnih povezav povabijo še druge in predstava se začne. Njeno najbolj spodbudno sporočilo pa je v tem, da kaže, kako ljudje niso le čreda, pohlevne ovce – so množica individualiziranih posameznikov, ki so začutili, da morajo sami nekaj narediti, zase in za skupnost. In ne nazadnje: ste pomisli, da bi jutri (v soboto, 15. oktobra), ko je podoben protest napovedan pri nas, stopili zraven? Izberite: 99:1 ali 1:99.