Želijo, da se ponovi leto 1999

Na Škofjeloški pasijon avtorja Romualda Marušiča iz leta 1721, najstarejše ohranjeno dramsko besedilo v slovenskem jeziku, so v Škofji Loki upravičeno ponosni. Ponosni so lahko tudi na uprizoritev v letih 1999 in 2000, ko si je prišlo pasijon ogledat več kot 60 tisoč ljudi.

Škofja Loka – Manj ponosni pa so na dejstvo, da po takratnem uspehu zgodbe niso več ponovili, ker naj bi ponovno uprizoritev zavirala politična nesoglasja. Tako dragocene nematerialne kulturne dediščine, kot je Škofjeloški pasijon, najstarejše ohranjeno dramsko besedilo v slovenščini in edina ohranjena pasijonska režijska knjiga v Evropi, bi ne smeli pustiti vnemar, kot blagovno znamko bi jo morali zaščititi in poskrbeti za uprizoritve v določenih časovnih intervalih. Leta 2006, ko so načrtovali uprizoritev in so bili celo že pripravljeni igralci (teh je bilo pred devetimi leti več kot 600, vsa ekipa pa je štela več kot 1100 ljudi), ta ni uspela. Zato pa načrtujejo, da bo prihodnje leto. »Eden od ciljev sedanje koalicije v občinskem svetu je tudi uprizoritev Škofjeloškega pasijona v letu 2009, torej ob desetletnici prve uprizoritve,« pove podžupan Klemen Štibelj, ki je zadolžen za izvedbo projekta. »Najprej je občinski svet sprejel odlok o Škofjeloškem pasijonu, ki nas zavezuje, da bo pasijon uprizorjen in določa tudi koncept nadaljnjega uprizarjanja. Prva naslednja uprizoritev bo prihodnje leto, naslednja 2015 in nato 2021, ko bo tristoletnica prve uprizoritve, potem pa bomo videli, ali je dinamika na vsakih šest let optimalna.«

Tik pred izbiro režiserja

Na podlagi odloka je bil februarja letos imenovan strokovni odbor, ki ima nalogo imenovati režiserja. Škofjeloški pasijon leta 1999 in 2000 je režiral Marjan Kokalj, sedaj pa z razpisom iščejo novega, strokovni odbor pa bo o njem odločil ravno te dni. V strokovnem odboru so: Metod Benedik, profesor cerkvene zgodovine, Marko Marin, upokojeni profesor gledališke zgodovine, Jože Faganel, jezikoslovec, gledališki in filmski lektor, Tone Potočnik, skladatelj, predavatelj, orglavec, zborovodja, Mojca Šifrer Bulovec, etnologinja in zgodovinarka, Vanja Krmelj, oblikovalka oblačil, Jure Miklavc, arhitekt, nosilec celostne podobe Škofjeloškega pasijona, Miha Ješe, ekonomist, in Tina Oblak, komunikologinja.

Po besedah Klemena Štiblja so že potekali sestanki z vodji igralskih skupin, ki bodo sodelovali v projektu, začeli pa so tudi že s promocijsko dejavnostjo, in sicer s predstavitvijo projekta na sejmu Turizem v Ljubljani. Eden od dogodkov, ki je napovedal resno namero, da Škofjeloški pasijon prihodnje leto zagotovo bo, pa je bil Pasijonski večer na Fari, ko je bila predstavljena tudi letošnja publikacija o pasijonu in vzdrževanju pasijonske kondicije v vmesnih letih, ko ni uprizoritev, na fotografski razstavi pa so pokazali Poljanski pasijon. V ohranjanje pasijonske kondicije sodi tudi lansko sprejetje Škofje Loke v Europassion, druščino evropskih mest, kjer uprizarjajo pasijone.

Kot bi začenjali znova …

»Poti nazaj več ni, pred nami je veliko dela, ki ga je treba opraviti,« je občinstvu dejal Klemen Štibelj. »Glede na to, da bo ponovna uprizoritev po devetih letih od zadnje predstave, je tako, kot bi začeli znova. Kljub vsemu so tu izkušnje in pripravljenost igralcev po ponovnem nastopanju ter medsebojna poznanstva, kar vse daje upanje, da se bo v letu 2009 lahko ponovilo leto 1999.«

V 18. stoletju so pasijonsko (spokorniško) procesijo pogosto uprizarjali, menda kar vsako leto, o čemer pričajo tudi dokumenti. O tem je na Pasijonskem večeru na Fari govoril tudi minister za kulturo Vasko Simoniti. Potem pa je ta tradicija zamrla, posamezne prizore pa so leta 1936 odigrali v času velike obrtne razstave. Na Fari smo slišali celo natančen datum pasijonskih prireditev, in sicer naj bi se te prihodnje leto odvijale od 28. marca do 19. aprila, v predvelikonočnem času torej. Škofjeloški kapucini so v prvi polovici 18. stoletja spokorniško, pasijonsko procesijo prirejali na veliki petek. Pasijon patra Romualda Lovrenca Marušiča, ki sestoji iz 869 verzov in 13 podob oziroma prizorov, ki so jih v Marušičevih časih igrali člani mestnih rokodelcev in kmetje iz okoliških vasi, pa poleg pasijonske vsebuje tudi lokalno motiviko. Procesijski, romanski tip pasijona se prepleta s klasičnim, odrskim, značilnim za germanske dežele.