Romana z novimi šansoni

Potem ko je Romana Krajnčan jeseni 2004 glasbenim sladokuscem predstavila svoj prvi avtorski projekt, zbirko glasbene poezije z naslovom Nekaj je v zraku, ta čas pripravlja drugi projekt za odrasle, pri katerem bo prav tako viden pridih šansonske glasbene zvrsti.

»Sploh ne znam opisati, s kakšnim navdušenjem me navdaja,« pravi pevka, potem ko nekaj minut zamudi na najino srečanje. Kot pojasni kasneje, si je starejši sin Kristijan, bobnar, ki študira na glasbeni akademiji na Nizozemskem, po prihodu domov v Senično pri Tržiču zaželel mamino govejo juho, od tod pa manjša zamuda. Tudi Kristijan sodeluje pri njenem projektu; napisal je eno izmed desetih skladb. Po eno skladbo sta prispevala tudi njegova sošolka na nizozemski akademiji, pianistka Kaja Draksler in Janez Dovč, virtuoz na harmoniki, avtor glasbe za preostale skladbe pa je Romanin mož Lojze Krajnčan. Skladbe bodo začeli snemati v začetku septembra, album pa bo tako luč sveta ugledal oktobra ali novembra.

Kaj vas je spodbudilo k pripravi projekta?

»Predvsem Večeri šansonov in zimzelenih melodij, na katerih poleg mene nastopajo še Lara Jankovič, Darja Švajger in Jure Ivanušič ter ekipa odličnih glasbenikov. Včasih mi poslušalci rečejo, da se jih nismo dotaknili le mi štirje pevci, ampak tudi glasbeniki. Ko sem si zamislila ta večer, nisem vedela, kaj točno pričakujem; vedela sem, da mora biti poln humorja, poezije, glasbe, raznolik … Prav zaradi teh večerov, navdušenega občinstva, je iz mene privrela ženska energija, pojavila se je želja po novih avtorskih pesmih. Veste, prvi projekt sem si bolj privoščila za rojstni dan. Nisem imela blaznih ambicij, niti si nisem predstavljala, kaj bo nastalo.«

Tudi pri novem projektu menda sodelujejo znani pesniki …

»Tako je. Besedila so prispevali Feri Lainšček, Boris A. Novak, Andrej Rozman Roza, Kajetan Kovič … Pri tem je zanimivo, da so se nekateri preizkusili in napisali besedilo na že vnaprej napisano glasbo. Ponavadi gre to ravno v obratni smeri. Z eno tako zasnovanih pesmi, ki bo tudi na albumu, sem nastopala že na festivalu šansonov v maju. Na glasbo, ki jo je napisal mož Lojze, je Desa Muck napisala pesem. Deso sicer v prvi vrsti poznamo kot pisateljico, a mi je to besedilo neizmerno napisala na kožo.«

Katera vloga vam je ljubša – biti Romana za otroke ali za odrasle?

»Težko primerjam. Ko pridem na oder s pesmimi za otroke in vidim, da jih imajo radi, da jih znajo na pamet, kako jih za urico ali dve odklopim, da pozabijo na skrbi, pa še starši, ko opazujejo srečne otroke ... Ne morem opisati, kako to mene kot izvajalko osrečuje. No, v tem trenutku sem se predvsem predala šansonom, veliko razmišljam o besedilih, interpretaciji, začutiti želim besede, melodije, da pesem zaživi, da jo čim bolj na samosvoj način podaš poslušalcem in upaš, da se jih bo dotaknilo. Tudi za otroke sem zelo rada ustvarjala in sem naredila mnogo projektov z vsem srcem, a se moram trenutno izpopolniti s projektom šansonov.«

Je to, da ste pred mnogimi leti začeli ustvarjati za otroke, povezano tudi z vašima dvema sinovoma?

»Najprej sem sodelovala z različnimi skupinami, z 12. nadstropjem, pa s Sibilo, s katero smo posneli znamenite Račke. Te so zdaj spet hit, kajne? Kar ne morem verjeti, kako nežen glasek sem imela. Bila sem tudi pri ansamblu Rž, to je bil očetov band. Imeli smo avtorsko glasbo, veliko sveta sem videla, kot pevka sem se precej izurila, ker smo peli v tercetu. Krasno obdobje, ampak je šlo potem mogoče malce preveč v zabavljaško, veselično smer, kar me pa ni več toliko zanimalo. Te zgodbe je bilo potem konec in prišlo je ustvarjanje za otroke. Ni bilo načrtno. Ne spadam med tiste, ki si rečejo: 'aha, zdaj je pa na tržišču turbomanija, treba je posneti nekaj turbo in bo folk dol padel'. Malo pa le moraš poslušati sebe. Da bi kaj naredili za najmlajše, je predlagal mož, ko me je poslušal, kako sem prepevala sinu Kristijanu. Iz prve kasete Romana in Bolhobend je založnik zdaj izdal ploščo. V 18 letih je za otroke nastalo enajst CD-jev in štirje mjuzikli.«

Otroci se na prvi pogled zdijo nezahtevna publika.

»Nikoli jih nisem podcenjevala, spoštujem jih in blazno veliko sem se od njih naučila. Tako nekomplicirano razmišljajo, so naravni. Do njih moraš biti iskren, sicer je bolje, da nehaš delati zanje. Sem samozavestna, ker vem, da imam kvaliteten program, besedila, glasbo, animacijo … Danes so sicer povsem drugi časi kot pred 15 leti. Otroci so ogromno pred televizijo, računalnikom, plošče se manj poslušajo. Za glasbo jih ni tako preprosto navdušiti, sploh če nimajo nobene glasbene vzgoje, ne poslušajo glasbe ali pa le nizkoproračunsko.«

Ima pa tovrstna glasba nanje gotovo vrsto pozitivnih učinkov.

»Absolutno. Ne zdi se mi prav, da starši silijo otroke poslušati glasbo, ki jo poslušajo sami. Blazno prisrčno se jim zdi, da otroci ponavljajo: 'izbrala si bom fanta, tizga ta velizga'. Smešno zveni iz otroških ust, otroku se zdi fino, da se mu odrasli smejijo. A mu nismo nič dali s tem: niti ne razume, kaj poje, ne uporablja domišljije in to ni za otroški svet. Ob otroških pesmih otroci razmišljajo, si predstavljajo, imajo zgodbo, ki jo podoživljajo, s tem otrok napreduje ter širi svoje znanje in domišljijo.«

Bo tudi vaš drugi sin življenje zapisal glasbi?

»Žiga bo star dvanajst let, igra pozavno in zelo lepo poje. Vsako leto gre na škofijsko gimnazijo k projektnemu vseslovenskemu otroškemu pevskemu zboru. Rad ima glasbo, loči zrno od plevela, sicer pa pravi, da bo igralec. V ljubljanski drami imamo družinski abonma, imamo ložo zase in to je zanj praznik. Ima vzornike med igralci, bomo videli ...«