Spogledovanje z vrhom

Test: Chevrolet Captiva 2.0 VDCi LT High

Avtomobilska genetika je zanimiva in tudi precej zapletena. Kdo je povezan s kom, kaj nekdo izdeluje za drugega in kdo vse komu posoja, so v času globalizacije vse pogostejša vprašanja za avtomobilske proizvajalce. Tako nekako se bere tudi zgodba o Chevroletovem novem športnem terencu Captiva.

Chevrolet, ki je skupaj s »posvojenim« korejskim Daewoojem že nekaj časa član velikega General Motorsa, je spravil na ceste svoj pionirski izdelek v razredu, ki vsako leto privabi več kupcev, osnovo tega avtomobila pa so posodili tudi sorodniku iz Nemčije, ki sliši na ime Opel Antara. Kakorkoli že, Chevrolet Captiva, ki je nastajala predvsem v aziatskih razvojnih oddelkih, je zunanje všečen avtomobil in bi skoraj moral ugajati tudi razvajenim in včasih že malce tečnim Evropejcem, ki imajo na izbiro precej pestro množico športnih terencev, ti pa prihajajo predvsem z Daljnega vzhoda. Chevroletov prvenec je dovolj prepoznaven, na visoko dvignjenem nosu je velik znak v obliki pentlje, za več elegance poskrbi nekaj kromiranih delov, bočna silhueta se zadaj zaključi s skoraj kupejevsko zaokroženimi prtljažnimi vrati, za vtis resnosti pa poskrbita dobro vidna zaključka izpušnih cevi.

Če bi bili poševnooki avtomobilski krojači povsem dosledni, bi bila plastika v notranjosti na višji kakovostni ravni, posamezni elementi pa bolj dodelani. Armaturni plošči na prvi pogled sicer ni mogoče očitati nič posebnega, pravzaprav preseneti z dobro berljivostjo merilnikov, z logično nameščenimi stikali in s številnimi uporabnimi predalčki. Digitalni kompas je ob skoraj popolni neuporabnosti naravnost smešen, nastavljanje radijskega sprejemnika pa vsaj v začetku, dokler se ga voznik ne privadi, preveč zapleteno.

Potniški prostor je v Captivi odmerjen skoraj razkošno, tudi potniki na zadnji klopi se ne morejo pritoževati nad utesnjenostjo in poleg tega je pri najvišji ravni opreme vse skupaj odeto v usnje. Prtljažnik sprejme solidno količino družinske prtljage, ko so zadnji sedeži zloženi, tudi kakšen večji kos tovora, ki pa ga je treba dvigniti precej visoko.

Captiva ni povsem resen terenec in šminko na obrazu potrjuje tudi zasnova pogonskega sklopa, ki je popolnoma pod nadzorom elektronike. Zato so plezalni podvigi omejeni na lažja in srednje zahtevna brezpotja, kajti voznik nima prav nobenega vpliva na določanje razmerja med sprednjimi in zadnjimi kolesi, ki navor porazdeljuje glede na oprijem. Turbodizelski motor, 2,0-litrski štirivaljnik, ki ima vsaj na papirju zadostno zalogo moči in navora, zadovolji povprečno zahtevne voznike, ne pa tudi tistih, ki bi si želeli kaj več. Kljub zadovoljivi prožnosti namreč pogonskemu stroju zmanjkuje sape, ko je treba na hitro pognati iz nizkih vrtljajev ali dosegati višja avtocestna povprečja, za kar je »odgovoren« tudi ne preveč posrečeno preračunan petstopenjski ročni menjalnik. Ko je vse skupaj pod črto, se Captiva zdi oblikovno privlačen, funkcionalno prostoren in motorno rahlo podhranjen športni terenec. Uspeh v konkurenčnem boju nekoliko začini tudi ne ravno prizanesljiva cena.

Tehnični podatki

Mere: d. 4,635, š. 1,849, v. 1720 m, medosje 2,707 m

Prostornina prtljažnika: 465/930 l

Teža (prazno v./ dovoljena): 1820/2505 kg

Vrsta motorja: štirivaljni, turbodizelski

Gibna prostornina: 1991 ccm

Največja moč pri v/min: 110 kW/150 KM pri 4000

Največji navor pri v/min: 320 pri 2000

Najvišja hitrost: 180 km/h

Pospešek 0-100 km/h: 10,6 s

Poraba goriva po EU norm.: 9,0/6,5/7,4 l/100 km

Emisija CO2 g/km: 197 (Euro IV)

Maloprodajna cena: 28.590 EUR

Uvoznik: GM SEE, podružnica Ljubljana