Iz starih časov: Na kopici

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 10. avgust 2007 / 06:00

Še kdaj jeste proseno (mlečno) kašo? Ste kdaj pokusili proseni kruh? Ali veste, kaj pomeni beseda »metev«? Ali pa, kako je včasih potekalo kmečko opravilo »na kopici«? Manica Koman piše o njem prav zaneseno. »Ni ga menda na celi Gorenjski veselejšega opravila, kakor je spravljanje prosa. Kdor ni zrastel na kmetih, nima pojma o tem. S prosom ravnajo vse drugače kakor z drugim žitom. Pšenico, ajdo, ječmen spravijo takoj, ko je požet, v kozolec, da se suši dotlej, ko je goden za cepce. A ne tako s prosom. Proso mora biti takoj prvi dan pod streho. In če kmet nima dovolj družine, da bi se od večera vse poželo, pridejo na pomoč tudi sosedne ženske, kar jim potem kmet seveda ob svojem času vrne. Požeto proso vozijo sproti domov. Ej, s kakšno častjo vzame potem doma z voza hlapec prvi snop ter ga postavi v popolnoma izpraznjen skedenj. Zatem začno drugi, ponajveč otroci, segati po ostalih snopih ter jih nositi hlapcu, ki jih postavlja trdo in pokoncu okrog prvega snopa. To traja tako dolgo, dokler ni vse proso v skednju. Kako lepo je videti zlatorumeno proso v mogočnem, večkrat ves skedenj obsegajočem krogu!«

In kaj sledi, ko so enkrat vsi proseni snopi zloženi v kopico? »To je torej prosena kopica. Nato prižene gospodar na kopico par konj ter jih goni po celi dve uri vedno naokoli, da težka konjska kopita odločijo in izluščijo slednje zrne iz latovja. Ko se bliža večer, hiti družina opravljat živino, ker ve, da bo nocoj nekoliko prej večerja.« Kopica ni bila le gospodarsko opravilo, bila je tudi nekakšen obred. »Kadar je kje kopica, ve za to vsa vas in zvečer pridejo sosedni fantje in dekleta na pomoč. Gospodar in gospodinja se dela v skednju po večerji navadno ne udeležita, ker vesta, da bo drugih itak več kot dovolj. In res, ko se bliža družina s svetilkami skednju, jo že pozdravlja glasen vrišč mladih ljudi, ki so se med tem zbrali v skednju. A tudi pozneje še vedno dohajajo novi prišleci.«

Dogajanje na kopici še naprej poteka po načelu povezovanja koristnega s prijetnim, dela z druženjem, tudi ljubezenski namigi niso izvzeti. »Sedaj se dekleta postavijo kroginkrog kopice ter prično privzdigovati in raztresati slamo, ki jo potem podajajo fantom. Fantje delajo iz te slame snope, ki jim pravijo 'berači' (menda zato, ker so oropani vsega zrnja). Berače mečejo na voz, ki je zapeljan prav tik skednja. Mladenič, ki ima nagnjenje do katere izmed navzočih deklet, se vstopi tako, da veže slamo iz njenih rok. To navzoči hitro opazijo in drugi dan se že prijetno šepeče po vasi: 'Berače ji je vezal, med tema dvema se bo nekaj spletlo.' Raztresanje in vezanje slame traja tri do štiri ure, a vendar se zdi vsem ta čas prekratek. Kje je pač mladini bolj po godu kakor ravno na kopici, kjer prepeva, se raduje in šali, kolikor ji je ljubo in drago. Ko je vsa slama spravljena s skednja, porinejo in pometejo zrnje s plevami vred v kot, kjer počaka drugega dne, da se izveje.« Kopice torej ni več, dogajanje pa še ni končano …