Čarobni konjiček

Nekega dne, ko sem šla iz šole domov, sem na travi zagledala konja. Bil je čisto sam. Zasmilil se mi je in odpeljala sem ga domov. Zavezala sem ga ob našo hiško in mu šla iskat hrano. Ko sem se vrnila, sem ugotovila, da ga ni več. Pogledala sem naokoli in videla, kako leze na streho. Šla sem za njim, a mi je spodrsnilo. Rešil me je konj, in sicer tako, da je kar priletel k meni. Ko sem videla, da zna leteti, sem ga prosila, da me popelje do Afrike. Res me je vzel na svoj hrbet in sva letela. Med potjo sem videla, da je bilo med Evropo in Afriko, na prehodu iz ene celine na drugo, vse polno ljudi. Prišli so delavci in metali skale in kamenje v tisto luknjo, ki je ločevala obe celini. Hoteli so narediti cesto, ki bi ljudi peljala iz Evrope v Afriko. Na čarobnem konjičku je bilo lepo potovati. Še veliko celin bi videla, če me ne bi zbudila mama.