Natakar`ca, še en liter! (1)

O tistih, ki so zasvojeni z alkoholom, zelo pogosto govorimo z ljubkovalnicami. Da so alkoholiki, da ga ''popijejo kozarček preveč'', da so odvisniki in podobno. Zmeraj mi je bil bolj všeč izraz ''pijanci'', ker sem si lahko bolje predstavljala vso nagnusnost, ki jo občutim, ko beseda teče o njih. Pisanju o dolgoletnem vztrajanju v prostovoljnem mučeništvu se raje izognem. Priznam. Veseli me, če se ženska ali moški, saj je vseeno, ki vrsto let živi v tovrstnem odnosu, odloči, da odide. Da se vzame v roke. In naredi iz svojega življenja znosen red.

Tudi Irena je bila zelo previdna, ko je govorila o sebi, možu, o družini in o tem, kakšno je bilo življenje ob možu, ki ga pravzaprav nikoli ni videla povsem treznega.

V tridesetih letih, kar je živela z njim, jo je tepel, ji kradel denar, jo žalil, poniževal, jo maltretiral, ji poteptal v prah samozavest. Kljub temu se še zmeraj ne more povsem odlepiti od njega. Mogoče je bil moj glas za spoznanje nestrpen, ko jo vprašam, kaj še hoče, da ji naredi, da bo mera polna. Začne se jokati, in potem izjeclja, da se ji smili, da je videti tako ubog, shujšan, upadel, ker nima nikogar, da bi mu kuhal, pral. Preslišim, kar mi reče, in še naprej vrtam vanjo, kdaj jo je nazadnje udaril.

»Kakšen mesec bo od tega,« odvrne, potem ko nekaj časa razmišlja. Prinesla mu je ješprenj, vendar še ni bil v popolni komi, medtem ko je skledo postavila na štedilnik, ga je prebudila, planil je pokonci in jo z enim zamahom zbil na tla.

»Mar niste pograbili sklede, vsebine stresli v kanto za smeti in zaloputnili za seboj vrat?« Čeprav sva se videli prvič in me to, kar počne, sploh ne bi smelo brigati, sem postala jezna.

Vklopila sem diktafon, ker je želela, da njeno zgodbo posnamem.

»Hočem se slišati, mogoče bom potem razmišljala drugače,« je opravičevala svojo nenavadno željo.

Letos, ko je spomladi izgubila službo, so splavale po vodi tihe želje, da bo lahko pomagala sinovoma pri študiju. Fanta, ki sta narejena iz drugačnega testa kot mama, na njeno pomoč sploh nista računala. Za seboj sta imela srednjo medicinsko šolo, znanja jima ni manjkalo in kot ''fanta za pomoč na domu'' na veliko srečo zaslužita ravno prav ali še malo več, kot potrebujeta za plačilo stanovanja in drugih študijskih obveznosti. Nad tem, da bi tudi mamo spravila stran od očeta, sta že zdavnaj obupala. Včasih je prišlo celo tako daleč, da jima je tajila in lagala ter ščitila nasilneža, ker ni želela, da bi bila sinova besna nanj.

»Žal nista bila neumna, videla sta sledi udarcev, moje zbite zobe, objokane oči. Sicer sem imela dokončano administrativno šolo, a ustreznega dela nisem nikoli opravljala, ker sem bila preveč živčna. Zadnja leta sem bila za čistilko, nihče se ni obregal vame, mimo so hodili, kot bi bila zrak, zato tudi nihče ni opazil, da sem imela komaj 50 kilogramov, veliko sem shujšala, saj ni bilo čudno, nenehno sem bila pod stresom, živčna, jedla sem pomirjevala …«

Vprašam jo, zakaj se vsaj v službi ni postavila zase.

Ni zmogla. Enkrat, že pred davnimi leti, je napisala prošnjo za delo v računovodstvu, pa so jo zavrnili. Potem ni nikoli več zbrala poguma.

»Kje sta se spoznala s partnerjem?« me je zanimalo.

»Oh, drug za drugega sva vedela že v otroštvu. Skupaj sva hodila v šolo, včasih smo se družili na veselicah. Bil je zelo možat, lep moški. Ženske so norele za njim, govorilo se je marsikaj, imel je veliko afer, predvsem s poročenimi. V nekem bloku je imel približno istočasno otroka z dvema različnima ženskama. O tem se je veliko govorilo, on pa se je samo smejal in se naokoli bahal s podrobnostmi.«

»Če je bil tak junak-korenjak, kako to, da se je vtaknil v vas?«

»Ženske, ki so razmišljale s svojo pametjo, mu niso bile všeč. Za seks že mogoče, da pa bi živel z njimi, to pa ne. Vsaj tako mi je razlagal. Jaz sem se mu dopadla, ker sem bila tiho, ga poslušala, mu vse ustregla, nikoli ga nisem preveč spraševala. Potem pa je kar začel hoditi k nam, včasih je pomagal tudi očetu, oba sta bila električarja in sta na veliko fušala naokoli. Pogosto sta se ga družno napila, ampak oče si ni nikoli dovolil, da se ne bi z avtom pripeljal domov, Simon pa je prespal tam, kjer ga je pijača utrudila. Kadar je bil z očetom, ga je ta spravil v avto in vzel s seboj. Ne njemu, ne mami se ''pijanska koma'' ni zdela nič takega, mene je sicer motilo, vendar … če se drugi niso zgražali, sem počasi popustila tudi sama.«

»Vas je že takrat kdaj udaril?«

Irena je ob tem vprašanju zardela in bila nekaj časa tiho.

»Ali moram povedati?«

Ko sem prikimala, je počasi izjecljala, da se je to zgodilo takrat, ko sta bila v postelji, pa zaradi alkohola ''ni mogel'', zato je udaril njo, češ da je kriva, da ''ne zna'' in podobno …

(Se nadaljuje)