Dileme jeseniškega hokeja

K pisanju tega sestavka so me spodbudila skoraj vsakodnevna vprašanja ljudi, ki me ob srečanjih z radovednostjo, največkrat pa tudi z zaskrbljenostjo ustavljajo in sprašujejo: Kaj se dogaja z jeseniškim hokejem?

Težko vprašanje tudi zame, ki sem več kot dvajset let tako ali drugače soustvarjal to jeseniško zgodbo. Zadnje leto nisem aktivno deloval v klubu, kajti nekaterim članom takratnega Upravnega odbora in na novo imenovanega strokovnega štaba sem postal s svojimi pogledi odveč. Žal se je kar nekaj mojih pomislekov iz preteklega leta izkazalo za povsem točnih. Celotno sezono sem tako lahko spremljal povsem neobremenjen z dogajanji znotraj kluba. Kot večina privržencev sem pričakoval, da bo v prihajajoči sezoni jeseniška barka mirno zaplula v drugo sezono nastopanja v ligi EBEL. Z vključitvijo ZM Olimpije v ligo EBEL je tudi Hokejska zveza Slovenije (končno!) sprejela koncept domače lige s šestimi (po nekaterih idejah celo z osmimi ekipami), ki bi med seboj odločile o dveh polfinalistih državnega prvenstva, ki bi se merila v končnici z obema slovenskima ekipama iz lige EBEL. Žal pa si na Jesenicah po nekakšni črni tradiciji, v letih, ko nas prestolnica pusti pri miru, sami nastavimo minska polja in tvegamo negotovo prihodnost. Že v času priprav na redni občni zbor, še bolj pa v času priprav na izredni občni zbor smo bili priča nesmiselnemu boju za prevlado. Pravzaprav se je ta škodljivi boj začel še pred koncem sezone. Očitki aktualnega vodstva pogodbeni marketinški agenciji, da ni prinesla pričakovanih sredstev, ter protiočitki marketinške agencije, da je vodstvo kluba nesposobno za vodenje tako zahtevnih projekta, kot je bila liga EBEL, je v končni fazi prinesla v prvi vrsti nemir in nezaupanje igralcev, ki so začeli dvomiti o možnosti, da bodo za svoje izjemno pošteno delo spet ostali brez poštenega plačila. V prejšnjih dveh sezonah sta oba naslova državnih prvakov in prvakov mednarodne lige temeljila prav na zaupanju igralcev predsedniku kluba dr. Slavku Ažmanu in njegovim ožjim sodelavcem. Tudi takrat so bila izplačila neredna, tudi dolgovi so bili, a igralci so znali stisniti zobe, saj so verjeli, da se vodstvo trudi pridobiti sredstva, predvsem pa so bili do potankosti seznanjeni s postopki takratnega vodstva. Konec leta 2005 je takratno vodstvo bilo prisiljeno poiskati svežo moč v obliki novega predsednika, ki je imel skozi svojo politično opcijo možnost lobiranja pri sponzorjih. Odločitev o tem ni bila lahka, kajti zavedali smo se, da bo zamenjava na čelu kluba povzročila tudi določene potrese. Logično je tudi bilo, da bo novi predsednik pripeljal tudi nekaj svojih ljudi v samo ožje vodstvo. Toda o vseh teh dogajanjih so bili prvi seznanjeni igralci, zato je bila tudi sezona končana brez večjih težav. Igralci so vedeli, da bo večina dolga do njih poplačana do začetka nove sezone.

Poleti je bila vsekakor priložnost, da se vodstvene ekipe okrepi, da se na drugo, še bolj zahtevno sezono pripravi v vseh pogledih. Ocena uspešnosti dela posameznikov v prejšnji sezoni bi morala biti edino merilo, kdo ostane in kdo gre. Dejstvo pa je, da smo v sezoni 06/07 gledali dober hokej, prvič v zgodovini je bilo kar petnajst TV prenosov, dvorana je bila polna gledalcev, slovenski mediji so jeseniškemu hokeju prvič zares nudili podporo.

Zato je prerivanje za čast, kdo je to omogočil - ali uprava ali marketinška agencija, zame norost brez primere! Namesto da bi si na morebitnih napakah sezone nabrali dodatnih izkušenj, ter složno začeli novo, je prišlo do nepotrebnega razkola. Iz izjemno pozitivnega vzdušja smo nenadoma zapadli v krizo. Vsa prerekanja, kdo bo prvi petelin na gnoju, so prinesla veliko škodo jeseniškemu hokeju. Največ koristi imajo žal le nasprotniki! Sam sem bil deležen večkrat ne smiselnih vprašanj »na kateri strani si?«. Ja hudiča vse svoje življenje sem samo na strani jeseniškega hokeja! Dogodki na obeh občnih zborih kluba so samo posledica nesposobnosti medsebojnega poslušanja ene in druge strani, ter otroško kuhanje mule na eni ali drugi strani! To trditev potrjuje dejstvo, da sta obe strani predstavljali podobna (identična) programa! Obe sta predvideli približno enake vire financiranja programa, torej skoraj iste sponzorje! Na obeh straneh pa je tudi veliko pogojnikov, veliko če–jev. Namreč niti ena stran ni opazovalcev prepričala, da bo izpolnila obljube. Igralci so bili vse skozi na obeh straneh uporabljeni kot nekakšen živi ščit. To je nedopustno. Dejstvo je, da njih opravičeno skrbi eksistenca. Odločati so morali o svoji usodi in to na podlagi neprepričljivih in do neke mere tudi utopičnih programov. Na koncu so se odločili pač za opcijo, ki jim je ponudila vsaj na videz bolj perspektivno sestavo novega vodstva. Ob tem pa nas lahko izjemno skrbi še nedorečenost o ne-podaljšanju pogodbe z generalnim sponzorjem Acronijem. Vsem nam je jasno, da brez velikega deleža Acronija ni možno uresničiti obljubljenega programa.

Vsa ta prerekanja in napenjanja moči so povzročili ogromno škodo! Zamujamo pri pripravah na izjemno zahtevno sezono, sredi julija še ni znan šef stroke – glavni trener. Torej gradi se ekipa brez trenerja! Kot bi gradil hišo brez temeljev. Ob tem tudi odhajajo najboljši igralci. Za to zamudo in odhode sta odgovorni obe strani! Še dobro, da se dvoboj na nož stare in nove uprave ne nadaljuje.

Ker se s pripravami na sezono zamuja, je v tem trenutku potrebno rešiti, kar se še rešiti da! Upam samo, da se vsi akterji zavedajo odgovornosti, ki so jo s funkcijo sprejeli. Če bodo s svojim delom dokazali, da so se za prevlado v klubu borili s čistimi nameni, torej iz ljubezni do jeseniškega kluba, jim bom na koncu sezone z velikim veseljem stisnil roko, pa čeprav bodo svoje obljube izpolnili le 80-odstotno. Dokler pa se ne dokažejo, bo ostajal dvom in strah pred ponovitvijo leta 1998! Predvsem naj se tega zavedata moža, ki sta še lani v nekem drugem klubu veselo nagajala jeseniškemu hokeju in mu poizkušala preprečiti nastop v ligi EBEL. Imata priložnost za popravni izpit.

Pa še eno dilemo so odprla letošnja prerivanja. V sedanjem Upravnem odboru sta le dva prava Jeseničana - jeseniški župan in direktor Acronija kot predstavnik dolgoletnega generalnega sponzorja, za katerega upam, da bo v tej vlogi tudi ostal. Ali ni kar malce sramotno, da nismo sposobni sestaviti bolj jeseniškega odbora seveda z dobrodošlim vključevanjem in sodelovanjem vseh, ki jeseniški hokej spoštujejo in verjamejo vanj, pa naj bodo doma kjer koli! A to ni krivda sedanjega vodstva kluba, to je nesposobnost širše jeseniške skupnosti. Jeseničani, jeseniški hokej mora biti naš ponos! Pravzaprav je jeseniški hokej simbol vseh malih mest, vseh zapostavljenih pokrajin. Namreč jeseniški hokej je vedno pomenil konkurenčnost Ljubljani. Ali ni najlepše biti boljši od Ljubljane?